To “obvestilo” visi na oglasni deski našega bloka.

eho.

Muha je kot elektron. Njena orbitala je matematično izračunano območje okoli stropne luči, znotraj katerega se nahaja s 95 % verjetnostjo.

Lahko pa se nahaja tudi izven tega področja.

eho.

Verjetno se je že vsakemu kdaj zgodilo, da je brezuspešno iskal kak predmet, ki mu je skrivnostno izginil izpred oči. V takšnem iskanju izgubljenega nepremišljeno premikamo druge predmete, upajoč, da se predmet, ki je izginil in ki ga iščemo, skriva za njimi ali pod njimi. Obrnemo celo sobo, ne samo enkrat, pač pa večkrat, a predmeta ne najdemo. Nato pa se nenadoma skoraj čudežno pojavi in to ponavadi ravno tam, kjer smo ga pred tem besno iskali.

Izgleda, da naše stvari izginjajo in se pojavljajo po svoji lastni volji. Ta skrivnostna izginotja poskuša pojasniti kar nekaj teorij.

Ena izmed njih pravi, da postanejo predmeti za kratek hip mikroskopsko majhni, morda veliki le za nekaj atomov, hkrati pa še vedno ohranijo svojo obliko, kakršna je značilna zanje. Tako pomanjšani so nevidni prostemu očesu. Na določenem mestu potem počivajo tako dolgo, dokler se niso ponovno pripravljeni pojaviti v polni velikosti.
Nekateri zagovorniki te teorije trdijo, da v katerem koli danem trenutku naše vesolje okupira milijone majhnih predmetov (primer: po našem vesolju blodi na milijone miniaturnih zoknov, ključev, pisal in podobnih zadevščin).

Druga teorija pravi, da predmeti dejansko za trenutek izginejo. Ta izkušnja bi naj bila podobna tistim, o katerih poročajo ljudje, ki so jih ugrabili nezemljani – za določeno časovno obdobje se enostavno ne spomnijo, kje so se nahajali in kaj so počeli.

Še skrajnejša teorija pa pravi, da naše predmete dejansko ugrabijo nezemljani, ki so enostavno preveč sramežljivi, da bi ugrabili nas osebno, poleg tega pa lahko te ugrabljene predmete sami uporabijo (tudi nezemljani radi nosijo zokne, da jih ne zebe v noge).

Obstaja pa še ena teorija. Ta predvideva, da naši izgubljeni predmeti potujejo v vzporedno vesolje, kjer se naenkrat pojavijo v sobi nekoga drugega, ki ta predmet ravnokar odkrije, zraven pa si misli: »O, poglej, bil je tukaj ves čas.« Ti predmeti se lahko ponovno vrnejo v naše vesolje – takrat pač spet postanejo pogrešani na drugi strani.

Mogoče pa je vse v naših glavah.
Mogoče sami povzročimo, da stvari izginejo.
Mogoče izginejo ravno zato, ker si mislimo, da smo jih izgubili in jih ne najdemo ravno zato, ker jih iščemo.

Mogoče pa smo samo patološko neorganizirani.

eho.

Linki:
- original (ne YouTube): The Meatrix I (dosti boljša slika)
- original s slovenskimi podnapisi: The Meatrix I slo.sub
- in še nadaljevanji The Meatrix II in The Meatrix II1/2 (ta del je le “osvežitev” drugega dela)

eho.

Vse najboljše, Čukomanija.

eho.

Bil je pes in bla je luna.
Mala fsrana vreča buh in brezoka se režeča bula.

Dr se je ko zverina,
v njem se voučja je narava prebudila.
Mogoče pa je le pomlad sadove obrodila
in cucku možgane v cvetje spremenila.

Luna mu ni odgovorla
in sploh se ni za njega zmenla.
Le neslišn smeh tam dol z nebes
na cucka pade kot snežink pozimi ples.

Mu vse buhe že kričijo,
da tuli f prazno čisto za brezveze;
a mrcino ftiša šele sosedof šoln,
ga tresne v bučo
in odpošle med zvezde.

eho.

Grški Bogovi so se pogovarjali o tem, kam dati smisel življenja, da bo vedno jasen.

Eden je rekel: “Dajmo ga na najvišjo goro,” pa so mu rekli: “Samo tja gor pridejo redki.”
Naslednji je rekel: “Dajmo ga spraviti v morje, da ga bodo povsod videli,” nakar so ugotovili, da je morje včasih valovito in da se v globino ne vidi dobro.
Nato so razmišljali, da bi ga napisali na nebo, pa so ugotovili, da so ustvarili oblake.

Potem so rekli: “Dajmo smisel v vse stvari, da ga bo človek povsod videl. Naj bo stalno v ljudeh, v njihovem srcu, da jih bo srce, ko bodo kaj delali, videli, občutili, storili, opomnilo na smisel in bodi skozi srce lahko videli smisel v drugih stvareh.”

In sedaj je spravljen v vseh stvareh in v našem srcu.

Rečemo mu ljubezen.

eho.

vir

eho.

Čupira s hitrostjo 30 000 gibov glave na minuto, kar pomeni, da je ščetkanje z njo 100-krat hitrejše kot ročno in 10-krat hitrejše kot z običajno električno zobno ščetko. Njeni hitrosti bi zavidale tudi najbolj tr00 metalske glave, nastavljena na največjo hitrost pa izgleda, kot da jo je ustvaril sam hudič. Njenega besa se bojijo celo bakterije, saj jih zvočna tehnologija odstrani že pred samim dotikom ščetin. Vendar pa se je Lucifer odločil, da bo njegov proizvod prinašal tudi luč. Zagotavlja nam, da uporaba hudičeve zobne ščetke zmanjša madeže kave, čaja in tobaka ter nam podari bolj bele zobe (po nekaterih podatkih že v 28 dneh). Mogoče pa je kralj peklenščkov ustvaril to zobno ščetko zato, da bi bilo tam spodaj bolj svetlo. Mogoče se bodo vsi demoni začeli na veliko smejati in pekel bo od beline zob svojih prebivalcev kar zasijal. Konec koncev - zakaj pa ne …

Več info tukaj.

eho.

Three Rings for the Elven-kings under the sky,
Seven for the Dwarf-lords in their halls of stone,
Nine for Mortal Men doomed to die,
One for the Dark Lord on his dark throne
In the Land of Mordor where the Shadows lie.
One Ring to rule them all, One Ring to find them,
One Ring to bring them all and in the darkness bind them
In the Land of Mordor where the Shadows lie.

eho.

Saj ne letijo samo ptiči. Tudi ribe letijo. S svojimi krili zamahujejo po vodnih sapicah in plujejo mimo sipin, ki jih ustvari veter med kamni na dnu struge. Tam, v globinah na dnu, je drugi svet. Tudi tam so veje, na katerih sedijo podvodni ptiči. Tudi tam so čuki, ki zvedavo gledajo majhne rakce, ki gomazijo po deblih njihovih dreves. In majhne polžke z mavričnimi hiškami, ki nosijo svoj domek s sabo, kamor koli jih zanesejo njihove sluzaste nožice, skrite pod enobarvnim krilom. In na nebu nad sabo te čuke navdihuje nebesna gladina, kjer sije sonček in po kateri se kotalijo bele ovčke oblakov.

Med vsemi svetovi pa lebdijo pisane race. Lebdijo med svetom vode in svetom neba in svetom kopnega.

Lebdeče race na nebu, le kateri svet je pravi? Svet tišine, svet globine, svet vonja pomladnih cvetlic, svet topline sončnih žarkov, svet dvonožnih kreatur … ali svet nad vsemi temi svetovi? Le kateremu svetu pripadamo?

eho.

Na današnji dan pred letom dni je iz jajčnega oklepa v sončen dan pokukalo osem radovednih čukavih oči.

Čudenje svetu, v katerega so se izlegli … občudovanje narave, ki ji pripadajo … opazovanje svojega perja in zelene trave, mehke in valoveče kot nežni morski valovi … vpijanje topline sončka, ki sije nekje izza oblakov mavričnih barv … zibanje v vetru glasbe, ki odzvanja v ušesih in v telesu … prvi poleti na mladih krilih v modri svetlobi gnezda …

Naj živi dan čukov.

eho.

Repincl.

=)

eho.

eho.

Kolcanje ni nič drugega kot nenadno in nenamerno sunkovito krčenje trebušne prepone: drobovje se nenadoma neprostovoljno sunkovito skrči ter s tem sproži zelo hiter in nenaden vdih. Pri tem zrak z veliko hitrostjo vdre v pljuča, grlo se sunkovito zapre in dihanje je za kratek čas blokirano. Značilni zvok »hik« se ponavlja nekaj minut in je posledica zaprtja špranje med glasilkama.

Velikokrat se vzrok za kolcanje skriva v utrujenosti ali stresu. V največ primerih je kolcanje gola muhavost našega telesa. Včasih ga povzročijo duševni dejavniki, na primer močni čustveni izbruhi, utrujenost in stres. Spet drugič je lahko vzrok nenadna sprememba temperature, pitje zelo mrzlih ali zelo vročih tekočin ali preveč zaužitega alkohola. Kolcanje lahko zakrivijo tudi vsi organi, ki so pri tem soudeleženi. Pri tem gre lahko za motnje v živčnem sistemu, ki uravnava delovanje drobovja, težave z žlezo ščitnico, vnetje osrčnika, želodčne težave ali težka vnetja požiralnika. Toda treba je poudariti, da so to res samo izjemni primeri.

Po ljudskem izročilu naj bi kolcali, ko nekdo misli na nas. Česar pa se znanstveno ne da utemeljiti.

eho.

Vir 1
Vir 2

eho.

Nekoč je veter na svojih sapicah ob vznožje starega hrasta prikotalil drobno seme.

Zataknilo se je med drevesne korenine in obtičalo v temni zemlji, katero je pokrivala preproga smaragdnega mahu. Kaj hitro je seme začelo kaliti in iz njega je zrasla drobna rožica. Ko je bila ta cvetka še čisto mlada, je bil njen cvet svetlo modre barve, kot nebo, kadar se po njem ne kotali noben oblak. Sčasoma pa se je zaradi sence, v kateri je roža rasla, njena prava barva spremenila v temno modro in njeni listi so potemneli, da so postali temni kot mah v mraku.

Nek sončen dan je mimo cvetlice priskakljala hrastova vila. Kot urna veverica bi se bila povzpela na hrast, če ji ne bi pogleda pritegnil moder cvet med zelenim mahom. Ustavila se je in se počasi približala cvetlici. Ta je v neutolažljivi žalosti sklanjala svoje zvončaste liste, da je bilo videti, kot da joče. Njena podoba je v vili vzbudila sočutje in takoj je vedela, kaj žalosti cvetlico. Stegnila je svojo roko in nežno pobožala temno modre liste. In glej! Kjer koli se je njena dlan dotaknila cvetlice, je za sabo pustila bleščeče belo sled svetlobe. Z vsakim novim vilinim dotikom je cvetlica postajala bolj in bolj obdana z belo svetlobo, nakar je zažarela kot majhno sonce.

Zažarelo je sonce v njej.

In njena barva se je začela spreminjati. Njen cvet je postal spet svetlo moder in njeni listi živo zeleni. Dvignila je svojo glavo in se v hvaležnosti zazrla v vilo. Ta ji je vrnila nasmeh in se povzpela na hrast.

Od takrat naprej cvetlice ne žalosti več njen senčen domek in pomanjkanje sončnih žarkov bleščeče krogle tam nekje daleč na nebu, pač pa jo radosti sij lastnega sonca, ki žari v njej.

eho.

Duše,
ki se spustijo z višjih planetov na naš planet,
včasih padejo na Zemljo v dežnih kapljah.

Potem postanejo trava
in postopoma napredujejo proti višjim življenjskim oblikam.

(Śrila Prabhupada; iz knjige Življenje izvira iz življenja)

eho.

… sedeli na veji?

eho.

Le kdaj bomo nehali praznovati
en dan v letu
in začeli slaviti
vsak dan v življenju?

eho.

eho.

Danes je 11.

In čez 12 dni bo 6936 dni.

eho.

Nekoč nekje v času biva ptič, ki se boji biti ptič, čeprav ve, da je ptič. Zaveda se svojih zmogljivosti, svojega porekla, pozna bratce in sestrice ptičke, ki na jadrih svojih kril uspešno krmarijo po zraku, zaveda se, da so njegova krila dovolj močna, da ga obdržijo v zraku …
Ve, da bi znal leteti. Da bi se lahko prepustil nebesnim tokovom in mirno plul po njih brez skrbi, da doživi brodolom (tokovi namreč dobro vejo, katera smer je najboljša za določenega ptička) – vse to in še več bi se zgodilo, če bi ptiček razprl svoja krila in poletel.

Želi si leteti.

A straši ga širina neba. Straši ga sonce s svojimi živimi žarki, straši ga veter s svojo mehko sapico, straši ga nežen dež in bela mavrica. A predvsem ga je strah tega, da ga nebo zavrne. In strah ga je padca, ki bi ga zavrnitev prinesla.

Tako je strah pred padcem močnejši kot želja po letenju in nevidna temina brezna, ki obstaja le v ptičkovih mislih, prevlada nad njegovo željo po tem, da postane tisto, kar v osnovi in v resnici je.

eho.