Čukomanija

Sonce peče.
Nič ne reče.
Noge švicajo.
V rolerjih.
Pred faksom.
Se vse blešči.
Jasno mi nič ni.
Kaj delam na tleh?
Kako, zakaj, od kje,
Kaj ?
Rekel bi kdo:
pretrda kolena.
Pravim na to:
nujna so cestna dela.

=)

eho.

• Biologi jo uvrščajo med najnaprednejše organizme.
• Inženirji se pri njej učijo izdelovati boljša letala.
• Zdravniki z njo odlično nadomeščajo antibiotike.
• Kmetovalci jo sovražijo in ljubijo hkrati.
• Prenaša najsmrtonosnejše bolezni in ponuja trajno rešitev problema lakote.
• Trem od štirih otrok pomeni prvo družabnico pri igri.
• Stari Egipčani so jo občudovali zaradi njene vztrajnosti.
• Pokritost z dlačicami je namenjena omilitvi turbulenc.
• Njena krila veljajo za najpopolnejšo letalno napravo.
• S krili utripne 330-krat na sekundo.
• Tipalki na čelu obveščata o vetru.
• S svojimi očmi iz 300 očesc ne vidi ostro, a gibanje odlično zaznava.
• Ima najhitrejši vizualni sistem v živalskem kraljestvu.
• Spremembo svetlobe zazna desetkrat hitreje od človeka (zazna čez 200 slik na sekundo, človek pa jih dojame le 24).
• Nekatere imajo oči na pecljih, ki bi bili, če bi šlo za ljudi, dolgi cel meter.
• Nekatere imajo na glavi pravcato rogovje (samci ga uporabljajo pri dvobojevanju).
• So izjemno prilagodljive: najdemo jih na gorskih vrhovih, v močvirjih, naftnih mlakah in slanih jezerih (preživi ekstreme: okolje, 5x bolj slano od morja; ohladitev na -270°C; globina 1360m; življenje v gnoju ali gnojnici).
• V njej je v povprečju milijon bakterij. Na njej še več.
• So prenašalke največ smrtonosnih bolezni in zato po pravici človeku najnevarnejša žival na planetu.
• Okušalne brbončice imajo na podplatih.
• Ker nimajo zob, morajo hrano najprej popljuvati, nato stolči z rilcem v kašo, ki jo nato posrkajo. Četrtino časa porabijo za bljuvanje zaužite hrane, ki jo nato spet obdelajo in posrkajo. Po naravni poti jo izločajo v povprečju na pet minut po načelu »kamor pade«.
• Forenziki jih uporabljajo kot dokazni material in tudi ličinke so uporabne v kriminalistiki.
• Uporabne so celo pri zdravljnju: med 1. sv. vojno so zdravniki na fronti odkrili, da so se mnogim ranjencem po večdnevnem ležanju na nikogaršnjem ozemlju v ranah zaredile ličinke, toda na presenečenje zdravnikov so se takšne rane pogosto celile hitreje od neokuženih, saj ličinke žrejo le odmrlo in gnijoče tkivo. Takšen postopek danes predstavlja cenejšo in varnejšo alternativo zdravljenju z antibiotiki. V Veliki Britaniji obstaja vsaj 300 takšnih centrov za zdravljenje.
• Mnoge vrste so bile dolgo dragocen vir beljakovin za domorodce Avstralije in Amerike, posebej za prezimovanje, ko so, posušene in pomešane z različnim rastlinjem, pomenile zdravo in uravnoteženo prehrano v najneprijaznejših obdobjih. Z njimi so trgovali in jih imeli raje od lososa, divjadi ali zelenjave. Zaradi terenov, na katerih je bilo mogoče nabrati najboljše primerke, so se med posameznimi plemeni celo vnemale vojne.
• Ima 50 % več beljakovin od hamburgerja in je 5x lažje prebavljiva. Je tudi okusnejša.
• Žuželke ponujajo enostavno rešitev težav z lakoto, saj so skoraj neomejen vir beljakovin: med njimi najdemo izjemno plodne predstavnice, saj bi en sam par dal v idealnih razmerah dovolj potomcev, da bi prej kot v letu prekril vse kopno.
• Od nekdaj jih povezujejo s smrtjo.
• Religije jih povezujejo s pokvarjenostjo: v Svetem pismu je na najslabšem glasu njihov gospodar (’baal’ je gospodar, ‘zebub’ je muha).

Ni je več. =/
Tega zvestega hišnega ljubljenčka, ki mi je stala ob strani v dobrem in v slabem, v neurju in v vročini, ki me je pozdravila zjutraj in mi zvečer pred spanjem zaželela lahko noč. Ki je ni motilo, da ji ne ponudim pijače, ko se sama nacejam s čajem. In ki se je vsake toliko prišla pocartat na nastavljen prst.
In ki je imela celo svoje lastno ime !

In zdaj … zdaj pa je verjetno … kje v kakšnem kotu … le še kakšna mumija … ostala od nje …

Sumim njega:

Pa naj še tako nedolžno gleda!

eho.

Firefox je zakon =)

eho.

… out there?

eho.

eho.

eho.

eho.

P.S.: Priporočam izklop zvočnikov.

eho.

eho.

Sanjanje dovoljuje
slehernemu od nas,
da je vsako noč svojega življenja
v miru in varnosti
za nekaj časa blazen.

(C. Fisher)

eho.

Nedaleč stran raste v bližnjem gozdu eno prav posebno drevo, ki z grčastim deblom in zveriženimi vejami ter bogato krošnjo nakazuje svojo veličastno starost in izkušnje z življenjem.
Na eni izmed vej, ki steguje svoje starikave prste daleč v zrak, lahko vidimo drobno ptičje gnezdo, zgrajeno iz manjših rjavih in z mahom poraslih vejic, v katerem pa se kot na blazini iz ptičjega puha nahaja samo eno ptičje jajce. Ker se jajcu nihče ne približa in ker jajce samo ne kaže nobene aktivnosti, lahko kaj prehitro dobimo vtis, da je jajce prazno ali mrtvo.

A videz lahko marsikdaj vara …

Nekega dne – še samemu Bogu ni jasno, kako se je to pripetilo, saj je tudi njega videz nepremičnosti prevaral – se je na jajčni lupini pojavila majhna razpoka. Prav počasi in previdno, tudi nezaupljivo, je iz razpoke pokukal majhen kljun. Njegov lastnik je sam pri sebi dvomil v varnost svojega početja, a sončna svetloba, ki je grela kljun, ga je mamljivo vabila, naj iz lupine izvije še preostale dele telesa.
Razpoke na jajcu so se širile kot pajčevinast vzorec in po določenem času je ptiču uspelo skozi luknjo pomoliti glavo.

Vendar pa – o, groza – ravno takrat se je nebo stemnilo in pričelo ožemati oblake in debele kaplje so padale na ptičkovo glavo ter ga udarjale kot boksarski udarci in bobnel mu je grom v ušesih, ki bi prenesla le nežne melodije šumenja reke, in veter je pihal s takšno močjo, da je starikavo drevo ječalo od bolečega nagibanja v levo in v desno in naprej in nazaj.

Popolnoma prestrašen in poln obžalovanja za svoje dejanje, ki mu je povzročilo takšen šok in še povečalo nezaupanje v svet, se je ptiček skril nazaj v svojo lupino, preobrnil je jajce, da je zaprl nastalo odprtino in se tako popolnoma zaprl v svojo trdnjavo iz jajčnega oklepa.

. . .

In tako ni spoznal, da po vsakem dežju posije sonce.

. . .

Niti ni spoznal resničnega namena nevihte …

… mavrice.

eho.

To “obvestilo” visi na oglasni deski našega bloka.

eho.

Muha je kot elektron. Njena orbitala je matematično izračunano območje okoli stropne luči, znotraj katerega se nahaja s 95 % verjetnostjo.

Lahko pa se nahaja tudi izven tega področja.

eho.

Verjetno se je že vsakemu kdaj zgodilo, da je brezuspešno iskal kak predmet, ki mu je skrivnostno izginil izpred oči. V takšnem iskanju izgubljenega nepremišljeno premikamo druge predmete, upajoč, da se predmet, ki je izginil in ki ga iščemo, skriva za njimi ali pod njimi. Obrnemo celo sobo, ne samo enkrat, pač pa večkrat, a predmeta ne najdemo. Nato pa se nenadoma skoraj čudežno pojavi in to ponavadi ravno tam, kjer smo ga pred tem besno iskali.

Izgleda, da naše stvari izginjajo in se pojavljajo po svoji lastni volji. Ta skrivnostna izginotja poskuša pojasniti kar nekaj teorij.

Ena izmed njih pravi, da postanejo predmeti za kratek hip mikroskopsko majhni, morda veliki le za nekaj atomov, hkrati pa še vedno ohranijo svojo obliko, kakršna je značilna zanje. Tako pomanjšani so nevidni prostemu očesu. Na določenem mestu potem počivajo tako dolgo, dokler se niso ponovno pripravljeni pojaviti v polni velikosti.
Nekateri zagovorniki te teorije trdijo, da v katerem koli danem trenutku naše vesolje okupira milijone majhnih predmetov (primer: po našem vesolju blodi na milijone miniaturnih zoknov, ključev, pisal in podobnih zadevščin).

Druga teorija pravi, da predmeti dejansko za trenutek izginejo. Ta izkušnja bi naj bila podobna tistim, o katerih poročajo ljudje, ki so jih ugrabili nezemljani – za določeno časovno obdobje se enostavno ne spomnijo, kje so se nahajali in kaj so počeli.

Še skrajnejša teorija pa pravi, da naše predmete dejansko ugrabijo nezemljani, ki so enostavno preveč sramežljivi, da bi ugrabili nas osebno, poleg tega pa lahko te ugrabljene predmete sami uporabijo (tudi nezemljani radi nosijo zokne, da jih ne zebe v noge).

Obstaja pa še ena teorija. Ta predvideva, da naši izgubljeni predmeti potujejo v vzporedno vesolje, kjer se naenkrat pojavijo v sobi nekoga drugega, ki ta predmet ravnokar odkrije, zraven pa si misli: »O, poglej, bil je tukaj ves čas.« Ti predmeti se lahko ponovno vrnejo v naše vesolje – takrat pač spet postanejo pogrešani na drugi strani.

Mogoče pa je vse v naših glavah.
Mogoče sami povzročimo, da stvari izginejo.
Mogoče izginejo ravno zato, ker si mislimo, da smo jih izgubili in jih ne najdemo ravno zato, ker jih iščemo.

Mogoče pa smo samo patološko neorganizirani.

eho.

Linki:
- original (ne YouTube): The Meatrix I (dosti boljša slika)
- original s slovenskimi podnapisi: The Meatrix I slo.sub
- in še nadaljevanji The Meatrix II in The Meatrix II1/2 (ta del je le “osvežitev” drugega dela)

eho.

Vse najboljše, Čukomanija.

eho.

Bil je pes in bla je luna.
Mala fsrana vreča buh in brezoka se režeča bula.

Dr se je ko zverina,
v njem se voučja je narava prebudila.
Mogoče pa je le pomlad sadove obrodila
in cucku možgane v cvetje spremenila.

Luna mu ni odgovorla
in sploh se ni za njega zmenla.
Le neslišn smeh tam dol z nebes
na cucka pade kot snežink pozimi ples.

Mu vse buhe že kričijo,
da tuli f prazno čisto za brezveze;
a mrcino ftiša šele sosedof šoln,
ga tresne v bučo
in odpošle med zvezde.

eho.

Grški Bogovi so se pogovarjali o tem, kam dati smisel življenja, da bo vedno jasen.

Eden je rekel: “Dajmo ga na najvišjo goro,” pa so mu rekli: “Samo tja gor pridejo redki.”
Naslednji je rekel: “Dajmo ga spraviti v morje, da ga bodo povsod videli,” nakar so ugotovili, da je morje včasih valovito in da se v globino ne vidi dobro.
Nato so razmišljali, da bi ga napisali na nebo, pa so ugotovili, da so ustvarili oblake.

Potem so rekli: “Dajmo smisel v vse stvari, da ga bo človek povsod videl. Naj bo stalno v ljudeh, v njihovem srcu, da jih bo srce, ko bodo kaj delali, videli, občutili, storili, opomnilo na smisel in bodi skozi srce lahko videli smisel v drugih stvareh.”

In sedaj je spravljen v vseh stvareh in v našem srcu.

Rečemo mu ljubezen.

eho.

vir

eho.

Čupira s hitrostjo 30 000 gibov glave na minuto, kar pomeni, da je ščetkanje z njo 100-krat hitrejše kot ročno in 10-krat hitrejše kot z običajno električno zobno ščetko. Njeni hitrosti bi zavidale tudi najbolj tr00 metalske glave, nastavljena na največjo hitrost pa izgleda, kot da jo je ustvaril sam hudič. Njenega besa se bojijo celo bakterije, saj jih zvočna tehnologija odstrani že pred samim dotikom ščetin. Vendar pa se je Lucifer odločil, da bo njegov proizvod prinašal tudi luč. Zagotavlja nam, da uporaba hudičeve zobne ščetke zmanjša madeže kave, čaja in tobaka ter nam podari bolj bele zobe (po nekaterih podatkih že v 28 dneh). Mogoče pa je kralj peklenščkov ustvaril to zobno ščetko zato, da bi bilo tam spodaj bolj svetlo. Mogoče se bodo vsi demoni začeli na veliko smejati in pekel bo od beline zob svojih prebivalcev kar zasijal. Konec koncev - zakaj pa ne …

Več info tukaj.

eho.

Three Rings for the Elven-kings under the sky,
Seven for the Dwarf-lords in their halls of stone,
Nine for Mortal Men doomed to die,
One for the Dark Lord on his dark throne
In the Land of Mordor where the Shadows lie.
One Ring to rule them all, One Ring to find them,
One Ring to bring them all and in the darkness bind them
In the Land of Mordor where the Shadows lie.

eho.

Saj ne letijo samo ptiči. Tudi ribe letijo. S svojimi krili zamahujejo po vodnih sapicah in plujejo mimo sipin, ki jih ustvari veter med kamni na dnu struge. Tam, v globinah na dnu, je drugi svet. Tudi tam so veje, na katerih sedijo podvodni ptiči. Tudi tam so čuki, ki zvedavo gledajo majhne rakce, ki gomazijo po deblih njihovih dreves. In majhne polžke z mavričnimi hiškami, ki nosijo svoj domek s sabo, kamor koli jih zanesejo njihove sluzaste nožice, skrite pod enobarvnim krilom. In na nebu nad sabo te čuke navdihuje nebesna gladina, kjer sije sonček in po kateri se kotalijo bele ovčke oblakov.

Med vsemi svetovi pa lebdijo pisane race. Lebdijo med svetom vode in svetom neba in svetom kopnega.

Lebdeče race na nebu, le kateri svet je pravi? Svet tišine, svet globine, svet vonja pomladnih cvetlic, svet topline sončnih žarkov, svet dvonožnih kreatur … ali svet nad vsemi temi svetovi? Le kateremu svetu pripadamo?

eho.

Na današnji dan pred letom dni je iz jajčnega oklepa v sončen dan pokukalo osem radovednih čukavih oči.

Čudenje svetu, v katerega so se izlegli … občudovanje narave, ki ji pripadajo … opazovanje svojega perja in zelene trave, mehke in valoveče kot nežni morski valovi … vpijanje topline sončka, ki sije nekje izza oblakov mavričnih barv … zibanje v vetru glasbe, ki odzvanja v ušesih in v telesu … prvi poleti na mladih krilih v modri svetlobi gnezda …

Naj živi dan čukov.

eho.