Človek že od malega usmerja svoje delovanje k ugodju, dela tiste stvari, ki ga veselijo in ki mu prinašajo zadovoljstvo. A v svetu, ki nas obdaja, nam ni vedno z rožicami postlano. Družba od nas nekaj pričakuje in podrediti se moramo njenim zahtevam, če ne želimo, da nas izloči. (more…)
Heavy hung the canopy of blue
Shade my eyes and I can see you
White is the light that shines through the dress that you wore
She lay in the shadow of the wave
Hazy were the visions of her playing
Sunlight on her eyes but moonshine made her cry ev’ry time
Green is the colour of her kind
Quickness of the eye deceives the mind
Envy is the bond between the hopeful and the damned
Zelena barva za zeleno razpoloženje… Zelena je lepa.
Made by: eho.
Vrane družijo se rade,
pet na veji jih sedi
in ko puška poči,
ena vrana pade,
povej, koliko jih,
jih še sedi!
Jagri družijo se radi,
pet na stolčku jih sedi,
veter se zamenja,
garnitura pade,
povej, koliko jih,
jih še sedi!
Če ne uganeš, vprašaj sovo,
ki nikoli ne spi!
Vrana vrani ne izkljuje oči,
jager jagru stolček gor drži!
Zdaj volkovi so prijazni,
ovce jezno grizejo,
zdaj jeleni so počasni
in le polžem se mudi.
Zdaj še polhi pred brlogi
soncu se nastavljajo;
ure tiktakajo,
kazalci pa stojijo,
povej, koliko jih,
jih še sedi!
Vrana vrani ne izkljuje oči,
jager jagru stolček gor drži!
Pesem, ki ima že kar nekaj let za sabo, a je njena vsebina vedno znova aktualna.
Made by: eho.
Čuka privlači vrtnarjenje. Imeti košček svoje zemlje, ga obdelovati, posaditi rastlinice, jim pošiljati pozitivne miselne vibracije … to si čuk želi. In nato z otroškim čudenjem in radostjo opazovati iz zemlje pravkar pognane listke. Plod njegovega truda in čiste ljubezni do mladih bitij.
Čuk na veji si ne more privoščiti vrtička – kdo pa je že videl, da bi vrt obstajal na drevesu? – zato se je odločil, da si posadi lončnice. Pod drevesom je nabral zemljo in jo v lončku daroval dežju, naj jo namoči. Nato so prišla na vrsto semena, ki jih je s posebno skrbnostjo potopil med mokre grude zemlje ter jih kot s perjanico prekril s tanko plastjo prsti. Dejanje zaključeno.
In zdaj se lonček s sedmimi semeni kaže sončku, ta ga greje s svojimi žarki, kaj kmalu pa bodo na svet pokukali drobni listki in prve čukove rožice bodo ugledale luč sveta.
Made by: eho.
Čepenje v travi in čakanje inštruktorja za vožnjo. Delati nič, začeti si nič. Golo čepenje. Gledam travo pred sabo. Pod sabo. Levo, desno, vse naokoli. Hmm, detelje … Ja nič, pet minut še imam, ni vrabec Belcebub, da ne bi jaz zdaj ene deteljice s štirimi listki našla, ko pa je danes tak fajn dan … Torej iščem. Iščem zaradi »delati nekaj« in ne zaradi »najti«. In kaj se zgodi? Haha, ali vidim prav? JA. Ne morem verjeti, našla sem štiriperesno deteljico! Iz heca se premaknem meter in pol v desno. Bo ali ne bo, to je zdaj vprašanje, bo še ena ali ne … In ja, je še ena! Tristo kosmatih čukov, danes pa me je sreča res srečala.
Tudi slepi čuk kdaj štiriperesno deteljico najde, pa čeprav jo išče iz zabave in pri tem ne pričakuje in ne goji upov, da bo njegovo iskanje obrodilo sadove.
Made by: eho.
Spremljati vse z vsemi čuti…izvedeti vse, biti radoveden - to je čukovo načelo.
Made by: Tyto Alba
Ležim na postelji in se razgledujem po sobi. Poleg mene je debel črn zvezek, knjiga ki jo pišem. Pravzaprav, ki je že dolgo nisem pisala. Kje neki naj najdem čas še za to? In pa električni klavir ob mizi. Kdaj sem se nazadnje prav spravila k igranju? Če pa ni časa.
Po drugi strani se zavedam, da čas je, vedno je, če si ga vzameš. Če nekaj zares hočeš, boš to storil in porabil manj časa za druge stvari. Hmm… Kaj pa, če je vse pomembno?
Igram še samo kitaro, pa še to sploh ne tako redno, kot včasih. Zdi se mi celo, da že nekaj časa ne napredujem. Vedno, ko pomislim na to, se spomnim reka. »če ne napreduješ, nazaduješ«.
Kje je vzrok vsemu temu? Največ je kriva šola, v to sem prisiljena. Grozno je misliti, da si v nekaj prisiljen. Človek ima razum, pa mora z njim slediti čredi. In spet in spet neodločeno prevlada moj »razumni« del, češ, treba se je učiti, treba se je posvečati šoli za nadaljnje dobro življenje, torej življenje kure. Ko bi pa lahko delala marsikaj drugega, kar mi je všeč. Zakaaaj?!
Večkrat sem slabe volje zaradi te moje nevolje. Rada bi marsikaj, na koncu pa neodločeno spet in spet dajem prednost šoli in čredi.
Made by: Tyto Alba
Nekoč se je v kurjem gnezdu znašel mladi orlič. Kako je prišel v kurje gnezdo, ve le višja sila, pomembno je to, da so ga njegovi kurji bratci in sestrice z veseljem sprejeli medse. Prav tako jih je za svoje sorodnike sprejel mladi orlič in z njimi je vsak dan veselo zobal zrnje ter brskal po tleh za črvi. Nekega dne pa je med to vsakodnevno dejavnostjo na tleh pred sabo opazil veliko senco. Želel je ugotoviti, komu ta senca pripada, zato se je ozrl v nebo, kjer je na nebeških planjavah tiho drsela mogočna ptica. Njeno lahkotno lebdenje v zraku in razsežnosti so v orliču vzbujale strahospoštovanje. Vzdihujoče se je oziral v nebo in si želel, da bi tudi on bil ta ptica. A ostalo je le pri sanjarjenju. Orlič se ni nikoli zavedel, da on ta ptica tudi je, nikoli ni razprostrl kril in poletel v višine, pač pa je ostal z drugimi kurami na tleh in še naprej zobal zrnje.
Vsi smo orliči – ali pa čuki, kakor koli že – le na nas je, ali bomo poleteli ali ne. Kurji svet nas lahko zavede, da bomo mislili, da smo kure. Ampak nismo. Vsak izmed nas v sebi nosi potenciale, da postane čuk. Od nas pa je odvisno, ali bomo kdaj te svoje lastnosti našli. Zato se začnimo spoznavati, spoznajmo svojo pravo naravo, spoznajmo čuka v sebi.
Made by: eho.
Čukovo bivališče je ponavadi veja. Tu in tam čuk poleti, pogostost letenja pa je odvisna od miselne dejavnosti posameznega čuka. Trenutki letenja so trenutki spoznanja. In čukov najvišji cilj je, da bi ostal v zraku za zmeraj, torej vedel, kar ni mogoče vedeti.
Ali so čuki vedno bili čuki? Že logika nam govori, da, saj se čuk ne more na primer razviti iz kure. Čuk je bil torej vedno čuk, možno pa je, da se tega ni vedno zavedal. Tudi čuk se je moral miselno razvijati.
Ampak če se čuk ni mogel razviti iz kure, se tudi kura ni mogla iz čuka. Sicer pa je kuri grozno pomisliti, da bi se morala vsaj malo odreči udobju, k kateremu teži in ki je že na prvi pogled nezanimivo, vedno ponavljanje istega: prehranjevanje, spanje, potomstvo. Življenja kur so si zelo podobna. Zraven naštetega so dejavnosti kure še neposredno ali posredno povezane z ugodjem – na primer delo, da zasluži za ugodje. Kure res nimajo želje poleteti. Le tu in tam se najde kura, ki se je preoblekla v čuka, kar gre seveda predvsem zaradi koristi. Čeprav je biti čuk zaradi koristi rahlo nesmiselno.
Čuk bo torej vedno bolj ali manj čukast, kura pa kokljasta.
Made by: Tyto Alba.
Zvezdnato nebo nad nami sploh ni tako nepremično, kot se nam zdi. Pravzaprav nebesni svod kar mrgoli od premikanja, mežikanja, migetanja, dihanja. Ja, vesolje diha z nami. In mi smo zvezde in zvezde so mi in vse je eno in eno je vse. Besedne igre, igre misli. Življenje je igra in vsak je v svojem življenju glavni igralec.
Zvezde, trava, večerna rosa… Navdušenje nad bivajočim in hvaležnost življenju, da ga lahko živim. Popoln dan, ki se ne bi mogel končati popolneje.
Made by: eho.
Svetlana Makarovič: ČUK NA PALICI
(pesmica je tudi uglasbena, ker pa je nisem našla na e-mulu, vam jo komot zapojem…. ker z melodijo glih zaživi)
Čuk sedi na palici,
ravno je pri malici,
kaj ima za malico
nikomur ne pove. Čuk!!
Grize, liže in cmoka,
najbrž bo kaj slastnega,
prosim, naj nihče ne moti
čuka, kadar je.
Ko takole žveči, mrko premišljuje,
kaj pa če morda očala potrebuje.
In tako se tale zgodba je končala,
da si stari lopov kupil je očala.
Zdaj spet vse noči lovi,
bolj in bolj se debeli,
a pod njim se palica
vsak čas zlomila bo. Čuk!!
Že nevarno se šibi,
take teže ne zdrži,
pa bo reklo rrrsk in čoof
in čuka več ne bo …
…green and submarine.
In rumeno sonce
in rdeči mak.
Made by: eho.
Vstopil si na vlak, ki te bo v enem tednu prepeljal iz Lizbone v Moskvo. Potuješ v spalniku, ki ga deliš s še tremi potniki. S katerimi od spodaj naštetih potnikov bi najraje potoval?
Potniki so:
Made by: eho.
Naslanjanje na ograjo balkona. Iz sobe je že kako uro slišati isto trominutno pesem. Ponavljanje v neskončnost. Naslanjanje na ograjo. Čuki. Ponavljanje. Razmišlanje o lepoti, o smislu vsega. Repeat, repeat, repeat.
Oblaki so neskončno lepi. Niso samo ene barve, barv je tisoč, neskončno. Zakaj bi jih že radi spoznali kot fizikalno formulo? Vsak zase je poseben, neponovljiv.
In opazovanje pokrajine tam daleč. Nemočne pike, ki jim pravimo avtomobili. Majhne, nebogljene. Hiše, ljudje, avtomobili - vse je nebogljeno, neprimerljivo z lepoto narave. Zeleni travniki, gozd v daljavi. Drevesa so pisana, neverjetno pisana, lepota, ki bi jo lahko nemočen človek opazoval ure in ure. Vse je popolno, človek pa išče nepopolnost s formulami drevesa. Digitalizacija.
Drevo je tudi pod nami, veje se stegujejo vse do nas, kot bi nas vabile k vsej tej popolnosti. Pogledam vrhove vej. Kako je možno, da sem komaj zdaj opazila, da se na rjavi površini že pojavljajo cvetovi? Drevo cveti. Pomlad je. Pomlad, ki je prej nisem opazila. Nisem je odkrila med vsemi formulami človeške civilizacije.
Made by: Tyto Alba.
Nekoč, nedolgo tega, je nek padli čuk posodil svojo knjigo s poezijami prijateljici kuri. S to kuro ga je družil pravzaprav le zelo podoben okus za glasbo, tukaj pa so se skupne točke tudi nehale. Nenazadnje, čuk ni kura in kura ni čuk. (Kurje vrednote so hedonske vrednote, kura teži k ugodju, ki ji ga predstavlja hrana, tekočina, zabava, spolnost… Medtem ko pa čuka privlačijo druge vrednote npr. resnicoljubnost, altruizem, spoznanje, harmonija, zavestno delovanje v svetu avtomatizma…)
Nazaj na temo. Poezija. Med branjem poezije se je kura avtorjeve izpovedi trudila razumeti. In ravno zato, ker je pesmi želela razumeti, jih ni razumela. Poezije namreč ni mogoče razumeti.
Pesmi nastanejo kot odraz nekega trenutnega stanja, v katerem se nahajajo avtorjeve misli, in ker svojih miselnih ali telesnih stanj pogosto ne znamo opisati z omejenim človeškim poimenovanjem za sestavine sveta, se tudi poet pri tvorjenju pesmi ne obremenjuje z razmišljanjem o golem, dobesednem in suhoparnem pomenu neke besede, pač pa se poglobi sam vase, neko besedo se odloči uporabiti, ker ga privlači njena oblika, ali pa morebiti barva, ki jo vidi, ko se mu beseda porodi v mislih, zvok, ki ga sliši, kako plešoč odmeva po miselnih sobanah, ali pa mu beseda obudi spomin na vonj, ki kot nek daljni in pozabljen duh blodi po meglicah njegovega nezavednega.
In ravno zaradi tega pesmi ni potrebno razumeti. Kaj bi uporabljali razum, če pa lahko pesem čutimo, če jo uporabimo kot pripomoček, da iz svoje notranjosti na plano privlečemo svoje pesmi, ki jih sklada naše življenje, a jih zapostavlja ta presneti razum, ki se trudi vsemu pripisati razlago, na to razlago nato nalepiti etiketo in predmet razlage pospraviti v predal, kakor je v predale pospravil že cel svoj omejen svet.
Problem se pojavi, kadar nam življenje ne piše pesmi, pač pa se prepusti označevanju… In ravno zaradi tega je kuram nemogoče razumeti poezijo, saj so kure popredalčkale vse besede in zaprle vse predale, vse povezave med besedami, ki bi pomen besed morebiti povezale tudi z drugimi predeli uma.
Made by: eho.
Čukov je seveda več vrst. Pravzaprav obstaja toliko vrst čukov, kot obstaja čukov, saj je vsak čuk vrsta čuka zase. A v grobem bi lahko čuke razdelili v tri skupine. Obstajajo čuki, ki sedijo na veji, čuki, ki so z veje padli, in čuki, ki so preprosto izginili. V tem sestavku bo govora o tistih, ki so izginili, saj so ti trenutno najaktualnejši. Nek padli čuk se namreč poglablja v svoje sanje in razlage išče v misticizmu, pri tem pa si pomaga tudi z zdravorazumskim mišljenjem, čeprav lahko pod vprašaj postavimo, kaj sploh zdravorazumsko je. Pa o tem kdaj drugič. Vrnimo se na izginule čuke.
O izginulem čuku govorimo, kadar se za njim naenkrat izgubi vsaka sled. To pomeni, da izpuhti v nič, za njim pa ne ostane noben dokaz, da je kdaj koli sploh obstajal, v spomin nam ne pusti niti peresa. Pa vendar čuki nimajo nadnaravnih sposobnosti, da bi kar tako izginjali. Skrivnost se skriva v čukovem odkrivanju absolutnih matematičnih resnic. Ena izmed teh je, da ulomek ni definiran, če v imenovalcu nastopa število 0. Čukova neznosna želja po odgovarjanju na vprašanja, na katera ni odgovora (v tem primeru se vprašanje glasi: kaj dobimo, če nekaj LE delimo z 0?), je kriva za njegovo izginotje. Čuk se je domislil genialne ideje, ki pa ga je žal ugnobila. Delil se je z 0.
In tako je nastala vrsta čukov, ki so izginili.
(Mimo gréde: Kaj pa če izginuli čuki le obstajajo v množici imaginarnih števil??)
Made by: eho.
Bird of prey, bird of prey
Flying high, flying high
in the summer sky.
Bird of prey, bird of prey
Flying high, flying high
gently pass on by.
Bird of prey, bird of prey
Flying high, flying high
am I going to die?
Bird of prey, bird of prey
Flying high, flying high
take me on your flight.
eho. likes it…
Zlata ribica ti obljubi izpolnitev treh želja. Kaj si boš zaželel/-a?
Made by: Athene noctua
