Na levi strani trupa, kjer meso povezuje ramenski sklep z vratom in rebri, sem začutila bolečino. Postopoma je ta bolečina svoje ozemlje večala, širila se je kot vojska, ki osvaja kraj za krajem. Le da se tej bolečini ni zoperstavila nobena druga vojska. Dalje je raztezala svoje lovke proti levi roki ter navzdol v trebušno votlino. Nelagodju in tesnobi, ki jo je povzročala s svojo topostjo (nedvomno bi bolečina imela okus po kovini, če bi jo dali v usta in si med ugotavljanjem okusa s prežvekovanjem uničevali zobe), je sledil val vročine, ki je s seboj pripeljala željo po premiku. Niti sprehod do stranišča ni pomagal umiriti panike, ki se je naselila v mojih mislih. Kaj če je kaj resnega? Le kakšni so znaki srčnega napada? Odšla sem domov, ne bi zdržala še ene ure.
Ko sem se z Bikom peljala skozi mesto, je ponovno začelo deževati. Ja, mokra bom, pa kaj, se bom že posušila. Bolečina še ni popustila. Pač pa je nebo vsake toliko prizaneslo drugim udeležencem v prometu, ki jih je ogrožala moja zmanjšana pozornost zaradi dežnih kapelj, ki so mi silile v oči.
Na polju je dež končno prenehal. Peljala sem se mimo rastočega žita, kjer so se mehki klasi povešali pod težo neba, ki je svoje solze izlilo na svet, da bi ga očistilo. Ujeti v trenutku so se klasi sklanjali v zeleni tišini. Čas je obstal in videti je bilo le negibno morje mehkega mladega žita in belino neba nad njim, kjer so le posamezne raztrganine sivine še naprej božale rjavo zemljo. Peljala sem se dalje, čas je ponovno začel teči. Nek glas mi je pravil, naj se ustavim.
Padli čuki se sprašujemo, kaj je smisel našega obstoja. Enotni smo si v tem, da se svet vrti v napačno smer, da se žene za napačnimi merili, kaj naj človek v življenju doseže, za napačnimi cilji, ki jih imenuje za svoje življenjske cilje. Čeprav se tega zavedamo, pa svojih idealov še vedno ne uresničujemo. Ali pa se le kdo sredi belega dne, ko mu naslednji dan pretijo preizkusi njegovih umskih in pomnitvenih sposobnosti, odloči le-tega preživeti zunaj in med poležavanjem v zeleni travi celo popoldne gledati v nebo, opazovati oblake, kako neslišno potujejo po sinjem ozadju, in poslušati pesmi ptičkov, ki svetu tako nesebično pojejo svoje simfonije? Pogosto se s svojimi dejanji oddaljujemo od tistega, kar si zares želimo…
Ustavila sem se. Bik se je ulegel na razmočene grude rjave zemlje. Počepnila sem se in gledala žito, kako raste. V zraku se je vonj dežja mešal z vonjem žita in zemlje, v daljavi se je slišalo hreščanje nekih poljskih vranov. Med žitnimi klasi se je v kapljicah dežja zrcalila belina neba. To je bil prvi pogled, v drugem pa sem videla pikapolonico. Pikapolonico! Izmed vseh polj okoli sebe sem izbrala ravno to, kjer je na točno tistem zelenem listu izmed mnogih drugih zelenih listov sedela rdeča pikapolonica. List, kjer si je našla zavetje, ji je služil kot dežnik in s kontrastnostjo sta se dopolnjevala v popolno sliko. Neverjetna milina je bila v tem trenutku in vse bi naredila, da bi imela s seboj fotoaparat, saj bi z ujeto sliko te zunanje podobe ujela tudi svoje občutke in čustva, ki so takrat naseljevali mojo notranjost, ti pa bi se nato ob kasnejšem gledanju slike ponovno pojavili. Zdaj pa vem, da bo to že danes izginilo, saj mi že zdaj izteka iz spomina, kakor skozi prste polzi pesek, ki ga zajamemo v dlani in se ga trudimo tam obdržati.
Popolna tišina. In popolne barve. Narava je tako čudovita, v svoji naravnosti postane čista nedolžnost in njena neponovljivost je skrunjena s človekovim osmišljanjem in poskušanjem ujeti naravo v ritem vsakdanjosti, kjer bi ji lahko naklonil le hipne poglede in kjer ne bi zahtevala časa za gledanje z vsemi čuti.
Spet dežuje. Dež je kot solze, ki jih nebo joka, da nam ni treba. In čisti nas s pomirjajočim zvokom dežnih kapelj.
Večkrat me naj ujame dež. In nič nimam proti, če še kdaj doživim kakšno podobno bolečino. Vse ima namreč svoj namen. Po zaslugi tega zbadanja mi je bilo omogočeno videti prostor, ujet v času, in doživeti neko čudno radost in hvaležnost, da obstajam, kar pa se ne bi zgodilo, če bolečine ne bi bilo, kasneje se je namreč prostor spremenil zaradi časa, ki je tekel dalje.
Made by: eho.
Brez komentarjev
Komentiraj
Komentiraj
Prelomi vrstic in odstavkov so samodejni, e-poštni naslov ni nikoli prikazan, dovoljen je HTML:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>
