Naslanjanje na ograjo balkona. Iz sobe je že kako uro slišati isto trominutno pesem. Ponavljanje v neskončnost. Naslanjanje na ograjo. Čuki. Ponavljanje. Razmišlanje o lepoti, o smislu vsega. Repeat, repeat, repeat.
Oblaki so neskončno lepi. Niso samo ene barve, barv je tisoč, neskončno. Zakaj bi jih že radi spoznali kot fizikalno formulo? Vsak zase je poseben, neponovljiv.
In opazovanje pokrajine tam daleč. Nemočne pike, ki jim pravimo avtomobili. Majhne, nebogljene. Hiše, ljudje, avtomobili - vse je nebogljeno, neprimerljivo z lepoto narave. Zeleni travniki, gozd v daljavi. Drevesa so pisana, neverjetno pisana, lepota, ki bi jo lahko nemočen človek opazoval ure in ure. Vse je popolno, človek pa išče nepopolnost s formulami drevesa. Digitalizacija.
Drevo je tudi pod nami, veje se stegujejo vse do nas, kot bi nas vabile k vsej tej popolnosti. Pogledam vrhove vej. Kako je možno, da sem komaj zdaj opazila, da se na rjavi površini že pojavljajo cvetovi? Drevo cveti. Pomlad je. Pomlad, ki je prej nisem opazila. Nisem je odkrila med vsemi formulami človeške civilizacije.
Made by: Tyto Alba.
1 komentar
Komentiraj
Komentiraj
Prelomi vrstic in odstavkov so samodejni, e-poštni naslov ni nikoli prikazan, dovoljen je HTML:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>
Kako je trava mehka. Kot velikanska pernica čaka, da se potopimo v njene izbokline. Ampak če skočiš, rabiš padalo, ker drugače se lahko poškoduješ.
komentar, avtor: cukomanija 16.05.2007 @ 12:55