Neki čuk se nekoč izgubil v času in prostoru iluzij realnosti. Kaj kmalu je staknil bolezen prenatrpanosti z vsemi informacijami, ker je pač za čuka informacij v iluzijah preveč. Ko je mislil, da bo le kmalu našel izhod v svoj svet, se mu je zgodilo nekaj, kar se res lahko zgodi le čukom, ki v sebi še vedno skrivajo misli o lepoti primarnega sveta na veji in so kljub sovražnim iluzijam še vedno v rožicah.

Bilo je tako: Čuk je vedel, da je četrtek, pa vendar je mislil, da je petek. V kurjem svetu iluzij, številk in formul je opravljal veliki preizkus - maturo. Ne vem, od kod je dobil idejo, ki jo je gojil vse do zadnjega, da odgovarja matematiko v petek, da je koncert, ki se zgodi dvakrat na leto in na katerem ni mogel nastopati le zaradi mature v petek, in da je kosilo, ki je bilo vbistvu v petek, bilo na četrtek. Seveda, tri naključja. Za čuka naklučij ni. Kaj neki se je zgodilo tista dva dni, še vedno bega čukove možganske vijuge.

Očitno je le nekaj: čuk se v pretiravanjih z informacijami, ki ga mora vsake toliko časa doživljati v iluzijski realnosti tega sveta, izgubi. Mogoče se bo moral zaradi prevelikih pritiskov iz sveta iluzij bolje prilagoditi, kar pa nujno vzame od njega tudi del čukavosti. Kot pravijo tudi drugi ptiči: svet je pač krut.

Made by: Tyto Alba

Nekoč, ko bilo vesolje še mlado in se je svet vrtel v nasprotno smer od današnje, ko je sonce še menjavalo barve mavrice in preizkušalo, katera barva mu najbolj pristoji … takrat so bile še vse gobe iste barve. Zadovoljno in v simbiozi so živele druga z drugo ter z vsemi drugimi živimi bitji na mladem planetu. A ker vso vesolje že od pamtiveka teži h kaosu (odličen primer te vesoljne težnje predstavlja čukovo bivališče; naj se čuk še tako trudi v njem vzpostaviti red in urejenost, nevidne sile mu to vedno znova onemogočijo, kar ga kdaj pa kdaj … malo razburi, a ne preveč, saj je čuk bolj ali manj flegmatik in se torej s temi zadevami ne obremenjuje preko meje minimalne obremenitve), se je tudi to zadovoljno sobivanje gob enake barve razblinilo.
Nekega sončnega dne, ko je bilo sonce lepe rumene barve, skoraj takšno kot dandanes, se je gozdni škrat po imenu Marjan odločil, da si odpočije v senci pod klobukom neke gobe. Izbire pravzaprav ni imel, saj so bile vse gobe iste barve. Torej se je usedel pod prvo na svoji poti. Pripovedoval ji je o dogodivščinah, ki so se mu pripetile, odkar je zapustil svoj dom in se podal na popotovanje po bližnjih in daljnih gozdovih. Goba ga je z veseljem poslušala in kaj kmalu ji je postal škrat všeč. Pomislila je, da se je zaljubila, in zaradi te misli je naša goba zardela. Postala je čudovite rdeče barve, postala je Eva rdečih mušnic. =)
V neposredni bližini škrata in naše Eve je škratovim prigodam prisluškovala druga goba, enake barve kot vse ostale (razen Eve, seveda). Tudi njej je postajal škrat vedno bolj in bolj všeč. Toda ta goba ni zardela, pač pa je, ker je bila izjemno zavistna, da je škrat izbral Evo in ne nje, od same zavisti kar pozelenela.
Zato so torej gobe dandanes različnih barv – rdeče mušnice so rdeče iz ljubezni in zelene iz zavisti.
Ali se kaj podobnega lahko zgodi tudi ljudem?

Made by: eho.

Kot je že bilo rečeno v eni izmed prvih objav, je čukov več vrst. Da obnovimo svoje znanje: obstajajo čuki, ki sedijo na veji, čuki, ki so z veje padli, in čuki, ki so preprosto izginili. To je groba delitev čukov v skupine, čeprav čukov ne moremo popolnoma klasificirati, saj je vsak čuk vrsta zase in zaradi tega bi bila vsaka čista delitev zelo nepregledna in kot taka tudi nesmiselna.
V tej objavi bo govora o čukih, ki sedijo na veji.

Čuk, ki sedi na veji, je prav posebna vrsta čuka. Ker, kot že rečeno, sedi na veji, ima pregled nad okolico. Vidi daleč in z vsakim pogledom si razširja svoja obzorja. Vsaka veja čuku omogoča, da vidi tudi druge, skrite barve narave okoli sebe, saj se zaradi drugega zornega kota (v primerjavi s talno perjadjo) svetloba drugače odbija od predmetov in jim torej daje drugo podobo, ki jo je moč uzreti le z veje. In kadar čuk, ki sedi na veji, pogleda navzdol, se mu v glavi rahlo zavrti, saj se mu tla naenkrat približajo in nato spet oddaljijo. Zazdi se mu, da gleda v mehki, zeleni ocean podrasti in mahov, ki ga s svojo mehkobo linij tako privlači, da si zaželi se potopiti med vse te krivulje. Vsa ta ljubezen do sveta se prenese tudi na njegov sluh in zvok dojema popolnoma drugače kot npr. kokoš (kokoš je bolj prijazna beseda za kuro). Čuk, ki sedi na veji, sliši celo šume kot simfonično melodijo, popolno do zadnje note. In kadar vse utihne … je to najbolj nenavaden zvok, kar ga premore ta svet. Minuta tišine je prav tako čarobna kot večurno ponavljanje ene in iste pesmi.
Obstaja pa nevarnost, da čuk prehitro pade z veje. Ker vsak svoj korak po veji čuti do zadnjega premika, lahko to nanj naredi tako močan vtis, da pozabi, kam stopa. Če torej pade z veje, se pridruži padlim čukom, ki so prav tako kakor on nekoč stopali po veji in so zaradi takšnih ali drugačnih vzrokov z nje padli.
A v vse te čuke se je naselila izkušnja, kako je, kadar sediš na veji. In ta izkušnja nosi v sebi tako dobro kot tudi slabo. Oboje pa se skriva v občutenju sveta. Čuk, ki sedi na veji, občuti tudi tisto, kar je skrito pred čuti talnih bitij in zaradi te vednosti postane čuk zelo žalosten. Zaveda se namreč, da bo slej ko prej padel z veje na tla in začel živeti v iluzijah, za katere so vsi drugi ptiči prepričani, da so resničnost.

Made by: eho.

=D

Made by: eho.

Besedi čuk najdemo v slovarju slovenskega knjižnega jezika več pomenov. (more…)

Nedolgo tega je v neki garaži, pozabljeno od samega časa, samevalo staro kljuse med vsemi drugimi zapuščenimi stvarmi. Osamljenost se je vlekla dolgih deset let, nakar ga je neki čuk ponovno obudil k življenju.
Najprej je bila samo misel na njega, nato je prišlo na vrsto dejanje. Svoje ude je kljuse končno pretegnilo na poti od svojega starega doma proti novemu. Naslonjeno na drevo se je nastavljalo soncu in žarki so ga napolnili s svojo energijo. A te ni bilo dovolj za kaj več…
Dovolj prispodob. Govorim o starem poniju, ki sem mu včeraj najprej napolnila zračnici ter mu povrnila prvotno barvo (beri: očistila prah, pajčevine in drugo nesnago), danes pa sem ga najprej razstavila na sestavne dele, nato pa ga pobarvala. Rezultat je viden na spodnjih slikah.

In ja … ime mu je Napoleon. =D

Made by: eho.

Saj ne vem, kaj naj si mislim o vseh teh štiriperesnih deteljicah. V slabih treh tednih sem jih našla šest. Vse skupaj postaja že rahlo strašljivo, saj nikakor ne morem dognati, ali se res kaj velikega pripravlja ali pa štiriperesne deteljice le niso tako redke, kot sem zmeraj mislila. In se je treba, da najdeš takšne vrste deteljico, le počasneje gibati skozi prostor in čas ter pri tem opazovati in tudi videti stvari okoli sebe. Mogoče je to, ja. Mogoče je splošno prepričanje o redkosti štiriperesnih deteljic nastalo ravno zaradi prehitrega tempa naših življenj. In kot vsaki redki stvari, ki s svojo posebnostjo izstopa iz množice ostalih in običajnih, ji je človek pripisal neko nadnaravno moč. Ali pa niti ne nadnaravne moči, le prinašanje sreče, veselja. Bomo videli, kaj se bo zgodilo v prihodnosti. Skratka, danes mi najdba štiriperesne deteljice ni prinesla sreče, saj bi v nasprotnem primeru opravila vozniški izpit. =D Sicer pa … v vsakem slabem se skriva tudi nekaj dobrega – udeleženci v prometu so zaenkrat še varni pred menoj. Upam pa, da mi te deteljice le prinesejo kaj sreče pri maturi (saj pisni del smo že opravili, a zdaj je pred nami še ustni).
Bomo videli, so rekli slepi.

Made by: eho.

Kaj je poltrak, polravnina, polprostor? Itd.?

Vsaka točka razdeli premico na dva poltraka.

Vsaka premica razdeli ravnino na dve polravnini.

Vsaka ravnina razdeli prostor na dva polprostora.

Ena oseba v enem prostoru razdeli čas na dva “polčasa”?

Že že, ampak Jezusa se ne omenja v matematičnih učbenikih.

Čuka je nekoč naenkrat prešinilo: ali sploh obstaja kaj takega kot je trenutek? Odgovor se sprva zdi preprost, a ni tako enostavno. Že ko pomislimo nanj, je mimo, izginil je v neskončnem morju trenutkov. V večnosti. Morda pa obstaja le večnost. Da, v določenem obdobju smo na primer na istem mestu. Pa je to vedno isto mesto? Ni, že zaradi bitja srca ne moremo nikoli biti čisto pri miru in tako obstati na enem mestu. Tisti trenutek takoj izgine, če sploh obstaja. Kako bi trenutek sploh opredelili? To ni neka tisočinka sekunde, ampak je mogoče najmanjša enota v krogotoku časa. In zakaj potem kljub vsemu ne bi obstajal? Hm. Ker je nemogoče, če pomislimo, da vzporedno s tem našim svetom obstaja še en, kjer živimo. Podoben, a vendar popolnoma drugačen od tega sveta. Da, to obstaja, nekateri čuki so ta svet že izkusili. Potem trenutek ne more biti, ker ga je nemogoče uvrstiti v dva različna prostora. Potemtakem obstajajo le obdobja v neskončnem času, v večnosti. Toda kako pa je z obdobji? …

Made by: Tyto Alba

Track 4

Ta pesem je kot reka. Kot reka valovi, klokota, se za kratek čas ustavi v plitvih tolmunih, a vedno teče dalje…
Pesem kot reka življenja. Kot življenje samo.
S koncem.
A z repeat v neskončno.

Made by: eho.

… štiriperesnih deteljic, ne le čukov.

Ena nova (danes, 8. junij) in dve stari (23. maj). =D

Made by: eho.

V okolici Ptuja (Pobrežje) se je na polju konec prejšnjega tedna pojavil žitni krog. Nekateri trdijo, da so krogi delo človeških rok, drugi pač verjamejo v zunajzemeljske stvaritelje. Pa vendar se oboji motijo. Čuk ne bi bil čuk, če ne bi poskušal poiskati še tretje razlage. Tudi Donnie Darko se strinja z njim: »You can’t just lump everything into two categories. Things aren’t that simple.« In čuk se je torej dokopal do odgovora na vprašalnici kdo in zakaj.
Prvič. NLP je kratica za nevidne lebdeče ptiče. Ker so torej ptiči nevidne barve, jih človeško oko ne zazna. In kasneje pridejo na dan trditve, da se je žitni krog pojavil kar čez noč, pri svetlem namreč nihče ni videl njegovih stvariteljev. Pa saj v tem je ravno bistvo vsega – nevidni lebdeči ptiči pač niso vidni, ne podnevi ne ponoči. V človeški naravi pa je, da se pri ne-razumevanju sveta izgovarja na svoje pomanjkljivosti (slepota v temi).
In drugič. Ker nevidni lebdeči ptiči lebdijo v zraku, jih zaradi nepremičnosti enostavno ni mogoče ločiti od ozadja. Človek namreč organizira svoje zaznave po principu gibanja – elemente, ki se gibljejo v isto smer, zaznava kot celoto. In ker torej nevidni lebdeči ptiči lebdijo, jih človek ne vidi, četudi bi videl nevidno barvo.
Na vprašanje Kdo? smo odgovorili. Sledi še odgovor na vprašanje Zakaj?
Primerjajmo kroga na sliki.

Ali si nista žitni krog in žogica iz risanke Pokemon nekam zelo podobna? Razlike seveda so, a le kako drugače bi lahko nevidni lebdeči ptiči upodobili tribarvni (rdeča, bela, črna) predmet iz svoje priljubljene risanke, ko pa je žito le ene barve?! So pač tvegali, da človeška rasa ne prepozna naslova njihove mojstrovine. In to se je žal uresničilo.
Le čuk je ugotovil resnični pomen žitnega kroga ter njegov vzrok nastanka: nevidni lebdeči ptiči so naveličani ponovitev, želijo si novih delov risanke Pokemon!

Made by: eho.

Moje dnevne miselne dejavnosti so močno odvisne od nočnih sanjskih tokov in od razmišljanj v stanju naivne zaljubljenosti v svet in v življenje.
Zato 11. junija ob 11-ih zvečer (torej ob triindvajsetih) bralce in druge ustvarjalce tega bloga vabim k skupnemu pošiljanju pozitivnih misli in ljubeče energije našemu planetu in vsemu živemu, kar leze in gre (tudi plava in leti) po njem. Zakaj? Sanje… Vsak si jih razlaga po svoje.

Made by: eho.