Kot je že bilo rečeno v eni izmed prvih objav, je čukov več vrst. Da obnovimo svoje znanje: obstajajo čuki, ki sedijo na veji, čuki, ki so z veje padli, in čuki, ki so preprosto izginili. To je groba delitev čukov v skupine, čeprav čukov ne moremo popolnoma klasificirati, saj je vsak čuk vrsta zase in zaradi tega bi bila vsaka čista delitev zelo nepregledna in kot taka tudi nesmiselna.
V tej objavi bo govora o čukih, ki sedijo na veji.
Čuk, ki sedi na veji, je prav posebna vrsta čuka. Ker, kot že rečeno, sedi na veji, ima pregled nad okolico. Vidi daleč in z vsakim pogledom si razširja svoja obzorja. Vsaka veja čuku omogoča, da vidi tudi druge, skrite barve narave okoli sebe, saj se zaradi drugega zornega kota (v primerjavi s talno perjadjo) svetloba drugače odbija od predmetov in jim torej daje drugo podobo, ki jo je moč uzreti le z veje. In kadar čuk, ki sedi na veji, pogleda navzdol, se mu v glavi rahlo zavrti, saj se mu tla naenkrat približajo in nato spet oddaljijo. Zazdi se mu, da gleda v mehki, zeleni ocean podrasti in mahov, ki ga s svojo mehkobo linij tako privlači, da si zaželi se potopiti med vse te krivulje. Vsa ta ljubezen do sveta se prenese tudi na njegov sluh in zvok dojema popolnoma drugače kot npr. kokoš (kokoš je bolj prijazna beseda za kuro). Čuk, ki sedi na veji, sliši celo šume kot simfonično melodijo, popolno do zadnje note. In kadar vse utihne … je to najbolj nenavaden zvok, kar ga premore ta svet. Minuta tišine je prav tako čarobna kot večurno ponavljanje ene in iste pesmi.
Obstaja pa nevarnost, da čuk prehitro pade z veje. Ker vsak svoj korak po veji čuti do zadnjega premika, lahko to nanj naredi tako močan vtis, da pozabi, kam stopa. Če torej pade z veje, se pridruži padlim čukom, ki so prav tako kakor on nekoč stopali po veji in so zaradi takšnih ali drugačnih vzrokov z nje padli.
A v vse te čuke se je naselila izkušnja, kako je, kadar sediš na veji. In ta izkušnja nosi v sebi tako dobro kot tudi slabo. Oboje pa se skriva v občutenju sveta. Čuk, ki sedi na veji, občuti tudi tisto, kar je skrito pred čuti talnih bitij in zaradi te vednosti postane čuk zelo žalosten. Zaveda se namreč, da bo slej ko prej padel z veje na tla in začel živeti v iluzijah, za katere so vsi drugi ptiči prepričani, da so resničnost.
Made by: eho.
2 komentarjev
Komentiraj
Komentiraj
Prelomi vrstic in odstavkov so samodejni, e-poštni naslov ni nikoli prikazan, dovoljen je HTML:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>
Lepo in globoko !
komentar, avtor: golb 23.06.2007 @ 11:59Grozno je, da v današnjem svetu ni mogoče živeti v čukovi živopisani realnosti. Ker so čuki v manjšini se morajo podrediti ostali perjadi in živeti v njihovih pustih iluzijah, kjer prepričujejo sami sebe, da ni čarobnosti, da ni živopisanega sveta. In to je nekaj najhujšega, saj želijo tudi čuka “osvoboditi” misli, da je na veji lepše. Ali, da veja sploh obstaja.
komentar, avtor: Tyto Alba 24.06.2007 @ 14:31