Porcupine Tree - Collapse the Light Into Earth

Made by: eho.

Metro postaja Porte Dauphine se ponaša z najbolje ohranjenim primerkom vhoda v metro s steklenim okrasnim čelom v stilu art nouveau.

Sprehod od zgoraj omenjene postaje pa do Slavoloka zmage vodi po široki ulici, kjer se na obeh straneh bohotijo prava high-society stanovanja in hiše. Človeku lahko kdaj pa kdaj zastane dih, sploh če je vajen trušča, umazanije, zmede in ogromno-ljudi-na-malem-prostoru-hkrati, saj je vse tako širno, prostorno in … vzvišeno.

Naslednja slika pa prikazuje hiše na Montmartru. Povprečje. =) A maček je pa najboljši.

Made by: eho.

Montmartre je 130m visok grič na severu Pariza, ki je najbolj znan po baziliki Sacré-Coeur. Ime pomeni »hrib mučenikov«, znan pa je postal, ko so se tu začeli zbirati raznorazni umetniki. Malo dlje od trga, kjer rišejo in prodajajo svoje stvaritve, se skriva galerija Salvadorja Dalíja, španskega nadrealista, znanega po simbolističnih slikah in fotografski natančnosti, lahko bi rekli celo prefinjenosti, saj ima vsak motiv v njegovih delih svoj smisel – razlog, zakaj je takšen, kot je, ter zakaj je tam, kjer je.
Poleg slonov s svojimi dolgimi in tenkimi nogami, na katerih prenašajo težo ostalega telesa, smo videli tudi kip Alice (iz čudežne dežele), ki jo je Dalí naslikal tudi na mnogih drugih delih. Alica med vsemi slikami insektov, nerealnih proporcev in tekočih ur ponazarja milino, umirjenost in … na nek način tudi lepoto življenja.

Made by: eho.

Luksemburški vrtovi so prostor, kjer se zbirajo Parižani, kjer se sončijo, pišejo, berejo, igrajo šah, tekajo, sprehajajo mimo nasadov cvetlic, se srečujejo s poznanimi in spoznavajo nove ljudi. V parku je polno kipov, vodnjakov, drevoredov, celo lutkovno gledališče ter teniška igrišča. Vrtove in Luksemburško palačo (kjer je danes senat) je dala zgraditi Marija Medici, žena Henrika IV., oboje pa naj bi bilo podobno njenemu otroškemu domu v Firencah. Vrtovi nudijo prijetno senco (sicer smo mi imeli bolj ali manj oblačno vreme, a med drevesi je prav posebno vzdušje), med pohajkovanjem sem naletela na zanimivo razstavo slik (ki je bila, mimogrede, celo zastonj) in pa na skulpturo rok, ki se v hrepenenju stegujejo nekam proti nebu.

Hrepenijo po nedosegljivem?

Made by: eho.

Stranišča so najboljši pokazatelj stopnje higienske razvitosti neke družbene skupine – bodisi naroda ali pa le povprečnega gosta v neki gostilni. Neka stavba je lahko na zunaj bleščeča in znotraj urejena, a šele stranišče pokaže njeno pravo podobo. Zato vam polagam na srce – ko potujete, uporabite kdaj tako javno stranišče kot tudi kakšno v gostilni ter na turistično priljubljenih destinacijah (muzeji, galerije … ), saj se da srečati res pravo paleto povprečnih, zanimivih, strašljivih, umazanih, poškodovanih itd. stranišč.
Ker se ženska stranišča v trenutkih, ko jih iščem, delijo z nič (za obrazložitev tega klikni tukaj), če pa jih že najdem, pa so prezasedena, grem na moško stranišče. Tako sem med ogledovanjem pravne fakultete obiskala v-tistem-trenutku-meni-najbližje stranišče. Kaj naj rečem … vame žalostno zre školjka brez pokrova, v kotih se nabira umazanija, s stropa svetijo bele neživljenjske luči, ki mi v trgovinah povzročijo vrtoglavico in na nek čudaški način delujejo na moje oči, ki se začnejo premikati druga proti drugi, skratka – videz stranišča je neprivlačen. A vse to pretehta zanimiv grafit na notranji strani vrat. Ko sem ga videla, sem se začela smejati, in le upam lahko, da v tistem trenutku ni bilo nobenega drugega obiskovalca, saj bi se lahko nenadnega smeha iz kabine prestrašil in polulal v hlače. =D

Ta grafit me namreč spominja na leteči iztrebek (čeprav mu ni podoben, a na to kažejo njegova krila in pa sam prostor, kjer je nastal). In nenazadnje … saj res letijo nekaj časa po zraku …
Na kaj pa vas spominja?

Made by: eho.

Pokopališče Père Lachaise je največje pokopališče v mestu (večja so v predmestju), razteza se na območju velikem več kot 40 hektarjev, velja pa za eno najbolj znanih pokopališč na svetu. Tukaj je pokopanih več kot milijon ljudi, a je le okoli 100 000 grobov.
Za sprehod po pokopališču priporočam(o) karto, saj je res ogromno. Mi smo bili brez nje, a smo kljub temu videli tisto, kar smo si najbolj želeli.
Grob Jima Morrisona.

Made by: eho.

Made by: eho.

Čeprav se nam zdi, da si svojo usodo oblikujemo sami s svojimi lastnimi odločitvami, ki so premišljene in namenske, jaz vedno bolj verjamem, da so vsi možni scenariji že napisani in da so tukaj naključni dogodki, ki nas kot režiserji opozorijo, nas usmerijo na pravo pot, po kateri naj hodimo. So torej kot kažipoti, na katerih so označene smer, videz same poti ter končna postaja, a mi se tega ne zavedamo in nato mislimo, da je vse, kar se nam pripeti, posledica naših prejšnjih premišljenih dejanj. Mislimo, da je življenje igra in da je vsak izmed nas glavni igralec v svojem. Saj to je res, ja. Ampak vsaka igra za svoj nastanek potrebuje scenarij.
Jaz verjamem v naključja.
Če namreč sledimo nekemu trenutnemu vzgibu, neki trenutni težnji ali pa t.i. intuiciji, potem se vse izteče v najbolj pravo smer, izteče se najboljše, kot je sploh mogoče. Verjamem, da celotno vesolje teži k temu, da nam uspe, da smo mi srečni. Verjamem, da se nam vse zgodi z namenom, vsak nenavadna želja ali pa nek vzgib ima svoj namen, ta težnja po uresničitvi ima korenine v kasnejšem naključju, ki se zgodi, če sledimo tej želji, a le na nas je, ali bomo kasneje ta naključja prepoznali kot plodove vesoljske težnje k naši sreči, ali pa bomo šli dalje mimo njih, se usmerili na drugo pot, na težjo pot.
Samo verjeti je treba, kaj se naj zgodi, si predstavljati uresničenje želje, pa se začno naključja pojavljati kot gobe po dežju. In nato se je treba le še prepustiti toku.

Made by: eho.

Nekatere zgodbe, ki jih slišimo ali preberemo, se nam nevede vtisnejo v spomin, in v poplavi dogodkov in doživljajev pozabimo na to, da jih imamo. Zavemo se jih, ko kakšna naša misel s svojo pojavitvijo s seboj potegne še druge misli, te pozabljene, ki so s prvimi povezane z nevidnimi nitmi, z nitmi, ki jih je spletlo naše nezavedno, da bi nas opozorilo v zavednem. Niti ne opozorilo. Samo opomnilo. Spomnilo. Nam dalo misliti.

Prva zgodba je o budističnem mojstru, ki je sanjal, da je metulj. Ko se je prebudil, se je vprašal, ali je res sanjal, da je metulj, ali pa kot metulj sanja, da je budistični mojster in si postavlja ta vprašanja.

Le zakaj sanje veljajo za neresnične? Saj je vse okoli nas produkt naših misli. Naše misli imajo ogromno moč, ki se je niti ne zavedamo. In svet okoli nas, vse materialno, bi naj obstajalo le zato, ker verjamemo, da obstaja. Skratka, vse je v naših možganih. Za opojne substance velja, da delujejo na možganske procese, torej spremenijo našo zaznavo in mišljenje. Halucinacije naj bi bile posledica nepravilnih procesov, ki se odvijajo v naših možganih. In človeku, ki halucinira, se halucinacije zdijo popolnoma resnične. Torej … kaj pa če ves čas haluciniramo? Vse je namreč v mislih. In tudi sanje so misli.
Ali so sanje le resnične?

Druga zgodba je pogovor med mojstrom in njegovim učencem. Učenec mojstru postavi zelo zanimivo vprašanje in mojster ne bi bil mojster, če bi nanj odgovoril kot slovar, ki nam takoj poda definicijo iskanega. Do odgovora se bomo morali dokopati sami, s svojim razmišljanjem.
U: Mojster, kaj je ljubezen?
M: Ljubezen je popolna odsotnost strahu.
U: In česa nas je strah?
M: Ljubezni.

Tukaj nimam kaj za dodati. Vem samo, da se zaradi strahu marsikatere stvari nikoli ne zgodijo, da nas strah omejuje, saj zaradi njega vidimo le eno pot, vse druge pa utonejo v meglo, ki je nastala ravno zaradi strahu. Zaradi strahu, da na drugi poti najdemo ljubezen.

In zato rada sanjam. Ker nevidne sanjske niti v sanjah povezujejo poti, ki so v budnem stanju nepovezane.

Made by: eho.

Jutri čuki letimo v Pariz.
Upamo na najboljše …
… da se vrnemo v enem kosu.
Srečni in zdravi.
Predvsem v enem kosu, ja.
In ŽIVI.

Nastanjeni smo namreč v tem hostlu. Pa brez heca.

Molite za nas. Vse nam bo prav prišlo.

Made by: eho.