Nekatere zgodbe, ki jih slišimo ali preberemo, se nam nevede vtisnejo v spomin, in v poplavi dogodkov in doživljajev pozabimo na to, da jih imamo. Zavemo se jih, ko kakšna naša misel s svojo pojavitvijo s seboj potegne še druge misli, te pozabljene, ki so s prvimi povezane z nevidnimi nitmi, z nitmi, ki jih je spletlo naše nezavedno, da bi nas opozorilo v zavednem. Niti ne opozorilo. Samo opomnilo. Spomnilo. Nam dalo misliti.
Prva zgodba je o budističnem mojstru, ki je sanjal, da je metulj. Ko se je prebudil, se je vprašal, ali je res sanjal, da je metulj, ali pa kot metulj sanja, da je budistični mojster in si postavlja ta vprašanja.
Le zakaj sanje veljajo za neresnične? Saj je vse okoli nas produkt naših misli. Naše misli imajo ogromno moč, ki se je niti ne zavedamo. In svet okoli nas, vse materialno, bi naj obstajalo le zato, ker verjamemo, da obstaja. Skratka, vse je v naših možganih. Za opojne substance velja, da delujejo na možganske procese, torej spremenijo našo zaznavo in mišljenje. Halucinacije naj bi bile posledica nepravilnih procesov, ki se odvijajo v naših možganih. In človeku, ki halucinira, se halucinacije zdijo popolnoma resnične. Torej … kaj pa če ves čas haluciniramo? Vse je namreč v mislih. In tudi sanje so misli.
Ali so sanje le resnične?
Druga zgodba je pogovor med mojstrom in njegovim učencem. Učenec mojstru postavi zelo zanimivo vprašanje in mojster ne bi bil mojster, če bi nanj odgovoril kot slovar, ki nam takoj poda definicijo iskanega. Do odgovora se bomo morali dokopati sami, s svojim razmišljanjem.
U: Mojster, kaj je ljubezen?
M: Ljubezen je popolna odsotnost strahu.
U: In česa nas je strah?
M: Ljubezni.
Tukaj nimam kaj za dodati. Vem samo, da se zaradi strahu marsikatere stvari nikoli ne zgodijo, da nas strah omejuje, saj zaradi njega vidimo le eno pot, vse druge pa utonejo v meglo, ki je nastala ravno zaradi strahu. Zaradi strahu, da na drugi poti najdemo ljubezen.
In zato rada sanjam. Ker nevidne sanjske niti v sanjah povezujejo poti, ki so v budnem stanju nepovezane.
Made by: eho.
4 komentarjev
Komentiraj
Komentiraj
Prelomi vrstic in odstavkov so samodejni, e-poštni naslov ni nikoli prikazan, dovoljen je HTML:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>
Sanje nam velikokrat dajo odgovore na vprašanja, na katera ne vemo odgovora v budnem stanju. To bi lahko bil svet našega nezavednega. Živimo v dveh svetovih hkrati, a se enega le malokrat zavemo, saj je nezaveden:)
komentar, avtor: Tyto Alba 15.07.2007 @ 10:30Torej LE živimo??
komentar, avtor: eho. 15.07.2007 @ 13:08Mogoče je to relativno. Bolj resnično živeti kot živimo zdaj je verjetno težko. Zdi se vse resnično, pa vendar…bi lahko obstajala še bolj resnična življenja?
komentar, avtor: Tyto Alba 15.07.2007 @ 14:44Ampak … če pa v sanjah tudi čutimo, tako kot v budnem svetu, kjer je merilo za resničnost (večinoma) izkustvo. Pa kljub temu … sprašujem se, zakaj se določeni motivi v mojih sanjah (ponovno) pojavljajo in to takrat, ko jih najmanj pričakujem. Zakaj? Kaj je vzrok temu? Eh, ti razložim na štiri oči. Noč.
komentar, avtor: eho. 15.07.2007 @ 21:49