Čeprav se nam zdi, da si svojo usodo oblikujemo sami s svojimi lastnimi odločitvami, ki so premišljene in namenske, jaz vedno bolj verjamem, da so vsi možni scenariji že napisani in da so tukaj naključni dogodki, ki nas kot režiserji opozorijo, nas usmerijo na pravo pot, po kateri naj hodimo. So torej kot kažipoti, na katerih so označene smer, videz same poti ter končna postaja, a mi se tega ne zavedamo in nato mislimo, da je vse, kar se nam pripeti, posledica naših prejšnjih premišljenih dejanj. Mislimo, da je življenje igra in da je vsak izmed nas glavni igralec v svojem. Saj to je res, ja. Ampak vsaka igra za svoj nastanek potrebuje scenarij.
Jaz verjamem v naključja.
Če namreč sledimo nekemu trenutnemu vzgibu, neki trenutni težnji ali pa t.i. intuiciji, potem se vse izteče v najbolj pravo smer, izteče se najboljše, kot je sploh mogoče. Verjamem, da celotno vesolje teži k temu, da nam uspe, da smo mi srečni. Verjamem, da se nam vse zgodi z namenom, vsak nenavadna želja ali pa nek vzgib ima svoj namen, ta težnja po uresničitvi ima korenine v kasnejšem naključju, ki se zgodi, če sledimo tej želji, a le na nas je, ali bomo kasneje ta naključja prepoznali kot plodove vesoljske težnje k naši sreči, ali pa bomo šli dalje mimo njih, se usmerili na drugo pot, na težjo pot.
Samo verjeti je treba, kaj se naj zgodi, si predstavljati uresničenje želje, pa se začno naključja pojavljati kot gobe po dežju. In nato se je treba le še prepustiti toku.
Made by: eho.
Brez komentarjev
Komentiraj
Komentiraj
Prelomi vrstic in odstavkov so samodejni, e-poštni naslov ni nikoli prikazan, dovoljen je HTML:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>
