Ali spomini umrejo, če izginejo kraji, kjer so se zgodili, če kraji spremenijo svojo podobo?
Buda je rekel, da v vesolju obstaja en sam zakon, ki se nikoli ne spremeni. In ta zakon je, da se vse neprestano spreminja. Ampak kljub temu – ali se naši spomini spremenijo, čeprav jih hranimo kot kakšne sluzaste primerke v steklenih kozarcih za vlaganje na zaprašenih policah svojega življenja, iz katerih le ob redkih priložnostih obrišemo prah in dovolimo svetlobi, da ponovno osvetli njihova brezoblična telesa, ali jih prah, ki ga sipa spreminjanje na njih, spremeni? Ali pa je le naša žalost toliko hujša, ker se zavemo, da smo tudi mi le delček tega vesoljnega prahu in s svojim obstojem prispevamo k temu, da se prašijo spomini drugih?
Bil je sneg in bil je čaj, en sadni in en zeliščni, bil je stari Irish. Bila je trda klop, brez blazine kot dandanes, bil je nižji stol. Bil je čas. Čas za čaj.
Še vedno je čas za čaj. A nekje drugje. Nekje drugje v drugem času.
Made by: eho.
1 komentar
Komentiraj
Komentiraj
Prelomi vrstic in odstavkov so samodejni, e-poštni naslov ni nikoli prikazan, dovoljen je HTML:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>
res je, Buda ima prav….
komentar, avtor: vlatka 19.09.2007 @ 17:46