Pablo Picasso: Owl

eho.

/…/
We’re just two lost souls
Swimming in a fish bowl,
Year after year,
Running over the same old ground.
What have we found?
The same old fears.
/…/

(Pink Floyd: Wish you were here)

eho.

Z oktobrom se je pričelo novo obdobje v življenju parih čukov. Oktobra je čuk postal ptica selivka, saj vsak teden znova zapusti svoj domek v domačem kraju ter se preseli v Ljubljano. Kot je listje, ki je tako veselo in zeleno poganjalo aprila, pričelo rjavo zapuščati svoja drevesa in plesati naokoli v vetru svoj zadnji ples, tako tudi čuk ni več tako zelen kot je bil spomladi, pač pa pleše s sapicami vetra, medtem ko mu sonce greje razprta krila, vesel je vsakega novega dne, pa če sije sonce ali piha veter (tudi dež zna biti prav prijeten – za uho), vesel je, če ga do poldneva nihče niti ne poskuša zgaziti, ko se s kolesom vozi po krvoločnih ljubljanskih pločnikih (ki s svojimi robniki uničujejo popolno obliko čukovega kolesa in mu povzročajo bojne rane), sprejema nov način življenja in vedno pogosteje se nasmiha svetu, saj se tudi svet z vsakim novim dnem nasmehne čuku.
V Ljubljani se je čukovo gnezdo spletlo v Črnučah in kaj kmalu po vselitvi se je začelo polniti z raznoraznimi drobnarijami, ki so najemniško stanovanje preuredile v dom. In tako je čuk začel kopičiti čaje.

Čuk zelo rad pije čaj. Pije ga lahko ob katerem koli trenutku dneva. Od zgodnjega jutra do poznega večera, ko se danes preveša v jutri in se datumi spremenijo, ko je čuk zaspan ali razburjen, ko mu je vroče ali ga zebe, ko je lačen ali sit … vedno je čas za čaj. In vsakič lahko čuk pije čaj druge vrste, drugega okusa. V gnezdu se trenutno namreč nahaja enainštirideset različnih vrst čajev, od zelenih, črnih, rdečih in puerha, vse tja do zeliščnih in sadnih.

Pride kdo na čaj?

Made by: eho.