Nekoč nekje v času biva ptič, ki se boji biti ptič, čeprav ve, da je ptič. Zaveda se svojih zmogljivosti, svojega porekla, pozna bratce in sestrice ptičke, ki na jadrih svojih kril uspešno krmarijo po zraku, zaveda se, da so njegova krila dovolj močna, da ga obdržijo v zraku …
Ve, da bi znal leteti. Da bi se lahko prepustil nebesnim tokovom in mirno plul po njih brez skrbi, da doživi brodolom (tokovi namreč dobro vejo, katera smer je najboljša za določenega ptička) – vse to in še več bi se zgodilo, če bi ptiček razprl svoja krila in poletel.
Želi si leteti.
A straši ga širina neba. Straši ga sonce s svojimi živimi žarki, straši ga veter s svojo mehko sapico, straši ga nežen dež in bela mavrica. A predvsem ga je strah tega, da ga nebo zavrne. In strah ga je padca, ki bi ga zavrnitev prinesla.
Tako je strah pred padcem močnejši kot želja po letenju in nevidna temina brezna, ki obstaja le v ptičkovih mislih, prevlada nad njegovo željo po tem, da postane tisto, kar v osnovi in v resnici je.
eho.
2 komentarjev
Komentiraj
Komentiraj
Prelomi vrstic in odstavkov so samodejni, e-poštni naslov ni nikoli prikazan, dovoljen je HTML:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>
V resnici smo vsi ptiči pristriženih peruti. Ki se celo življenje skrivamo v gnezdu in se držimo repa svoje mame ptice in največ, kar si drznemo, je nekaj koncentričnih obkroženj poznanega gnezda. Ampak enkrat nepreklicno pride točka, ki te sooči z odločitvijo: boš ostal v gnezdu in počakal, da ti perje odpade, ali boš tvegal, navkljub breznom, ki obstajajo le v tvoji glavi. Brez skrbi, pride točka. In zavedanje je že velik zamah k letenju.
komentar, avtor: Marija 9.12.2007 @ 22:28Želja in hkrati strah po uspehu. Odlično.
komentar, avtor: Staš 25.12.2007 @ 11:25