Repincl.

=)

eho.

eho.

Kolcanje ni nič drugega kot nenadno in nenamerno sunkovito krčenje trebušne prepone: drobovje se nenadoma neprostovoljno sunkovito skrči ter s tem sproži zelo hiter in nenaden vdih. Pri tem zrak z veliko hitrostjo vdre v pljuča, grlo se sunkovito zapre in dihanje je za kratek čas blokirano. Značilni zvok »hik« se ponavlja nekaj minut in je posledica zaprtja špranje med glasilkama.

Velikokrat se vzrok za kolcanje skriva v utrujenosti ali stresu. V največ primerih je kolcanje gola muhavost našega telesa. Včasih ga povzročijo duševni dejavniki, na primer močni čustveni izbruhi, utrujenost in stres. Spet drugič je lahko vzrok nenadna sprememba temperature, pitje zelo mrzlih ali zelo vročih tekočin ali preveč zaužitega alkohola. Kolcanje lahko zakrivijo tudi vsi organi, ki so pri tem soudeleženi. Pri tem gre lahko za motnje v živčnem sistemu, ki uravnava delovanje drobovja, težave z žlezo ščitnico, vnetje osrčnika, želodčne težave ali težka vnetja požiralnika. Toda treba je poudariti, da so to res samo izjemni primeri.

Po ljudskem izročilu naj bi kolcali, ko nekdo misli na nas. Česar pa se znanstveno ne da utemeljiti.

eho.

Vir 1
Vir 2

eho.

Nekoč je veter na svojih sapicah ob vznožje starega hrasta prikotalil drobno seme.

Zataknilo se je med drevesne korenine in obtičalo v temni zemlji, katero je pokrivala preproga smaragdnega mahu. Kaj hitro je seme začelo kaliti in iz njega je zrasla drobna rožica. Ko je bila ta cvetka še čisto mlada, je bil njen cvet svetlo modre barve, kot nebo, kadar se po njem ne kotali noben oblak. Sčasoma pa se je zaradi sence, v kateri je roža rasla, njena prava barva spremenila v temno modro in njeni listi so potemneli, da so postali temni kot mah v mraku.

Nek sončen dan je mimo cvetlice priskakljala hrastova vila. Kot urna veverica bi se bila povzpela na hrast, če ji ne bi pogleda pritegnil moder cvet med zelenim mahom. Ustavila se je in se počasi približala cvetlici. Ta je v neutolažljivi žalosti sklanjala svoje zvončaste liste, da je bilo videti, kot da joče. Njena podoba je v vili vzbudila sočutje in takoj je vedela, kaj žalosti cvetlico. Stegnila je svojo roko in nežno pobožala temno modre liste. In glej! Kjer koli se je njena dlan dotaknila cvetlice, je za sabo pustila bleščeče belo sled svetlobe. Z vsakim novim vilinim dotikom je cvetlica postajala bolj in bolj obdana z belo svetlobo, nakar je zažarela kot majhno sonce.

Zažarelo je sonce v njej.

In njena barva se je začela spreminjati. Njen cvet je postal spet svetlo moder in njeni listi živo zeleni. Dvignila je svojo glavo in se v hvaležnosti zazrla v vilo. Ta ji je vrnila nasmeh in se povzpela na hrast.

Od takrat naprej cvetlice ne žalosti več njen senčen domek in pomanjkanje sončnih žarkov bleščeče krogle tam nekje daleč na nebu, pač pa jo radosti sij lastnega sonca, ki žari v njej.

eho.