Bil je pes in bla je luna.
Mala fsrana vreča buh in brezoka se režeča bula.
Dr se je ko zverina,
v njem se voučja je narava prebudila.
Mogoče pa je le pomlad sadove obrodila
in cucku možgane v cvetje spremenila.
Luna mu ni odgovorla
in sploh se ni za njega zmenla.
Le neslišn smeh tam dol z nebes
na cucka pade kot snežink pozimi ples.
Mu vse buhe že kričijo,
da tuli f prazno čisto za brezveze;
a mrcino ftiša šele sosedof šoln,
ga tresne v bučo
in odpošle med zvezde.
eho.
Brez komentarjev
Komentiraj
Komentiraj
Prelomi vrstic in odstavkov so samodejni, e-poštni naslov ni nikoli prikazan, dovoljen je HTML:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>
