Zapisano pod: Ovinki nekje sredi labirinta
Verjetno se je že vsakemu kdaj zgodilo, da je brezuspešno iskal kak predmet, ki mu je skrivnostno izginil izpred oči. V takšnem iskanju izgubljenega nepremišljeno premikamo druge predmete, upajoč, da se predmet, ki je izginil in ki ga iščemo, skriva za njimi ali pod njimi. Obrnemo celo sobo, ne samo enkrat, pač pa večkrat, a predmeta ne najdemo. Nato pa se nenadoma skoraj čudežno pojavi in to ponavadi ravno tam, kjer smo ga pred tem besno iskali.
Izgleda, da naše stvari izginjajo in se pojavljajo po svoji lastni volji. Ta skrivnostna izginotja poskuša pojasniti kar nekaj teorij.
Ena izmed njih pravi, da postanejo predmeti za kratek hip mikroskopsko majhni, morda veliki le za nekaj atomov, hkrati pa še vedno ohranijo svojo obliko, kakršna je značilna zanje. Tako pomanjšani so nevidni prostemu očesu. Na določenem mestu potem počivajo tako dolgo, dokler se niso ponovno pripravljeni pojaviti v polni velikosti.
Nekateri zagovorniki te teorije trdijo, da v katerem koli danem trenutku naše vesolje okupira milijone majhnih predmetov (primer: po našem vesolju blodi na milijone miniaturnih zoknov, ključev, pisal in podobnih zadevščin).
Druga teorija pravi, da predmeti dejansko za trenutek izginejo. Ta izkušnja bi naj bila podobna tistim, o katerih poročajo ljudje, ki so jih ugrabili nezemljani – za določeno časovno obdobje se enostavno ne spomnijo, kje so se nahajali in kaj so počeli.
Še skrajnejša teorija pa pravi, da naše predmete dejansko ugrabijo nezemljani, ki so enostavno preveč sramežljivi, da bi ugrabili nas osebno, poleg tega pa lahko te ugrabljene predmete sami uporabijo (tudi nezemljani radi nosijo zokne, da jih ne zebe v noge).
Obstaja pa še ena teorija. Ta predvideva, da naši izgubljeni predmeti potujejo v vzporedno vesolje, kjer se naenkrat pojavijo v sobi nekoga drugega, ki ta predmet ravnokar odkrije, zraven pa si misli: »O, poglej, bil je tukaj ves čas.« Ti predmeti se lahko ponovno vrnejo v naše vesolje – takrat pač spet postanejo pogrešani na drugi strani.
Mogoče pa je vse v naših glavah.
Mogoče sami povzročimo, da stvari izginejo.
Mogoče izginejo ravno zato, ker si mislimo, da smo jih izgubili in jih ne najdemo ravno zato, ker jih iščemo.
Mogoče pa smo samo patološko neorganizirani.
eho.
Brez komentarjev
Komentiraj
Komentiraj
Prelomi vrstic in odstavkov so samodejni, e-poštni naslov ni nikoli prikazan, dovoljen je HTML:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>
