Čukomanija

Sanjanje dovoljuje
slehernemu od nas,
da je vsako noč svojega življenja
v miru in varnosti
za nekaj časa blazen.

(C. Fisher)

eho.

Nedaleč stran raste v bližnjem gozdu eno prav posebno drevo, ki z grčastim deblom in zveriženimi vejami ter bogato krošnjo nakazuje svojo veličastno starost in izkušnje z življenjem.
Na eni izmed vej, ki steguje svoje starikave prste daleč v zrak, lahko vidimo drobno ptičje gnezdo, zgrajeno iz manjših rjavih in z mahom poraslih vejic, v katerem pa se kot na blazini iz ptičjega puha nahaja samo eno ptičje jajce. Ker se jajcu nihče ne približa in ker jajce samo ne kaže nobene aktivnosti, lahko kaj prehitro dobimo vtis, da je jajce prazno ali mrtvo.

A videz lahko marsikdaj vara …

Nekega dne – še samemu Bogu ni jasno, kako se je to pripetilo, saj je tudi njega videz nepremičnosti prevaral – se je na jajčni lupini pojavila majhna razpoka. Prav počasi in previdno, tudi nezaupljivo, je iz razpoke pokukal majhen kljun. Njegov lastnik je sam pri sebi dvomil v varnost svojega početja, a sončna svetloba, ki je grela kljun, ga je mamljivo vabila, naj iz lupine izvije še preostale dele telesa.
Razpoke na jajcu so se širile kot pajčevinast vzorec in po določenem času je ptiču uspelo skozi luknjo pomoliti glavo.

Vendar pa – o, groza – ravno takrat se je nebo stemnilo in pričelo ožemati oblake in debele kaplje so padale na ptičkovo glavo ter ga udarjale kot boksarski udarci in bobnel mu je grom v ušesih, ki bi prenesla le nežne melodije šumenja reke, in veter je pihal s takšno močjo, da je starikavo drevo ječalo od bolečega nagibanja v levo in v desno in naprej in nazaj.

Popolnoma prestrašen in poln obžalovanja za svoje dejanje, ki mu je povzročilo takšen šok in še povečalo nezaupanje v svet, se je ptiček skril nazaj v svojo lupino, preobrnil je jajce, da je zaprl nastalo odprtino in se tako popolnoma zaprl v svojo trdnjavo iz jajčnega oklepa.

. . .

In tako ni spoznal, da po vsakem dežju posije sonce.

. . .

Niti ni spoznal resničnega namena nevihte …

… mavrice.

eho.