Muha je kot elektron. Njena orbitala je matematično izračunano območje okoli stropne luči, znotraj katerega se nahaja s 95 % verjetnostjo.
Lahko pa se nahaja tudi izven tega področja.
eho.
Ali spomini umrejo, če izginejo kraji, kjer so se zgodili, če kraji spremenijo svojo podobo?
Buda je rekel, da v vesolju obstaja en sam zakon, ki se nikoli ne spremeni. In ta zakon je, da se vse neprestano spreminja. Ampak kljub temu – ali se naši spomini spremenijo, čeprav jih hranimo kot kakšne sluzaste primerke v steklenih kozarcih za vlaganje na zaprašenih policah svojega življenja, iz katerih le ob redkih priložnostih obrišemo prah in dovolimo svetlobi, da ponovno osvetli njihova brezoblična telesa, ali jih prah, ki ga sipa spreminjanje na njih, spremeni? Ali pa je le naša žalost toliko hujša, ker se zavemo, da smo tudi mi le delček tega vesoljnega prahu in s svojim obstojem prispevamo k temu, da se prašijo spomini drugih?
Bil je sneg in bil je čaj, en sadni in en zeliščni, bil je stari Irish. Bila je trda klop, brez blazine kot dandanes, bil je nižji stol. Bil je čas. Čas za čaj.
Še vedno je čas za čaj. A nekje drugje. Nekje drugje v drugem času.
Made by: eho.
A program attempts to divide by zero.
Kdaj pa doživi zemeljsko bitje svojo “Fatal Error”?
Made by: eho.
Ko vladajo odtenki črnine, posuti
z glamuroznimi kristali,
ko v bližini ni več nobene
budne duše,
in ko se lahko s kolesom voziš
po sredini ceste
brez skrbi, da te kdo zgazi
z leve ali z desne, te naloži spredaj ali nabaše zadaj,
ko je edino bitje mali ježek …
potem veš, da je noč, da je ura
nekaj čez polnoč.
In jutri postal je danes.
Made by: eho.
Post Scriptum: Pa dobro jutro vsem!
Narava je zimzelena . Čuk se lahko naveliča marsičesa, narava pa je tista, ki ga še zmeraj preseneča, znova in znova. Poletni dnevi so vroči, zato je najlepše tavati naokrog zvečer, ko se vse umiri, zrak pa je hladnejši. Tu in tam dobiš občutek, da se moraš ustaviti in enostavno gledati okrog sebe. V nebo, gozd, travnike.
Nebo je nekaj neverjetnega. Gledamo zvezde, ki jih več ni, gledamo preteklost. Tako sem se v enem teh poletnih večerov morala ustaviti in pogledati nebo, saj me je zanimalo, kaj pomeni velika pika nekje na severozahodu. Zgledala je kot nekoliko večja zvezda, bila je le bolj oranžna. Ko sem se ustavila, sem ugotovila, da se počasi premika. Slišala nisem ničesar, saj sem se hrupu na glavni cesti že izognila. Utrinek ni mogel bili, saj se je pika premikala prepočasi. In najbolj čudno je bilo, da se je začela nenadoma spreminjati v rdečo, postajala je vse manjša, nato pa nenadoma izginila.
Dogodek mi ni šel iz glave. Najprej sem pomislila, da je NLP. Potem pa, da to vsekakor mora biti, saj nisem vedela, kaj je. Da bi prišli nezemljani, se mi je pa zdelo vseeno malo verjetno. No, ko sem se pozanimala, sem ugotovila, da sem videla supernovo, tj. umirajočo zvezdo, ki se najprej zelo poveča, nato pa zgori in izgine. Torej sem videla preteklost, smrt zvezde, ki je medtem, ko sem jo gledala, več ni bilo.
Made by: Tyto Alba
Čeprav se nam zdi, da si svojo usodo oblikujemo sami s svojimi lastnimi odločitvami, ki so premišljene in namenske, jaz vedno bolj verjamem, da so vsi možni scenariji že napisani in da so tukaj naključni dogodki, ki nas kot režiserji opozorijo, nas usmerijo na pravo pot, po kateri naj hodimo. So torej kot kažipoti, na katerih so označene smer, videz same poti ter končna postaja, a mi se tega ne zavedamo in nato mislimo, da je vse, kar se nam pripeti, posledica naših prejšnjih premišljenih dejanj. Mislimo, da je življenje igra in da je vsak izmed nas glavni igralec v svojem. Saj to je res, ja. Ampak vsaka igra za svoj nastanek potrebuje scenarij.
Jaz verjamem v naključja.
Če namreč sledimo nekemu trenutnemu vzgibu, neki trenutni težnji ali pa t.i. intuiciji, potem se vse izteče v najbolj pravo smer, izteče se najboljše, kot je sploh mogoče. Verjamem, da celotno vesolje teži k temu, da nam uspe, da smo mi srečni. Verjamem, da se nam vse zgodi z namenom, vsak nenavadna želja ali pa nek vzgib ima svoj namen, ta težnja po uresničitvi ima korenine v kasnejšem naključju, ki se zgodi, če sledimo tej želji, a le na nas je, ali bomo kasneje ta naključja prepoznali kot plodove vesoljske težnje k naši sreči, ali pa bomo šli dalje mimo njih, se usmerili na drugo pot, na težjo pot.
Samo verjeti je treba, kaj se naj zgodi, si predstavljati uresničenje želje, pa se začno naključja pojavljati kot gobe po dežju. In nato se je treba le še prepustiti toku.
Made by: eho.
Nekatere zgodbe, ki jih slišimo ali preberemo, se nam nevede vtisnejo v spomin, in v poplavi dogodkov in doživljajev pozabimo na to, da jih imamo. Zavemo se jih, ko kakšna naša misel s svojo pojavitvijo s seboj potegne še druge misli, te pozabljene, ki so s prvimi povezane z nevidnimi nitmi, z nitmi, ki jih je spletlo naše nezavedno, da bi nas opozorilo v zavednem. Niti ne opozorilo. Samo opomnilo. Spomnilo. Nam dalo misliti.
Prva zgodba je o budističnem mojstru, ki je sanjal, da je metulj. Ko se je prebudil, se je vprašal, ali je res sanjal, da je metulj, ali pa kot metulj sanja, da je budistični mojster in si postavlja ta vprašanja.
Le zakaj sanje veljajo za neresnične? Saj je vse okoli nas produkt naših misli. Naše misli imajo ogromno moč, ki se je niti ne zavedamo. In svet okoli nas, vse materialno, bi naj obstajalo le zato, ker verjamemo, da obstaja. Skratka, vse je v naših možganih. Za opojne substance velja, da delujejo na možganske procese, torej spremenijo našo zaznavo in mišljenje. Halucinacije naj bi bile posledica nepravilnih procesov, ki se odvijajo v naših možganih. In človeku, ki halucinira, se halucinacije zdijo popolnoma resnične. Torej … kaj pa če ves čas haluciniramo? Vse je namreč v mislih. In tudi sanje so misli.
Ali so sanje le resnične?
Druga zgodba je pogovor med mojstrom in njegovim učencem. Učenec mojstru postavi zelo zanimivo vprašanje in mojster ne bi bil mojster, če bi nanj odgovoril kot slovar, ki nam takoj poda definicijo iskanega. Do odgovora se bomo morali dokopati sami, s svojim razmišljanjem.
U: Mojster, kaj je ljubezen?
M: Ljubezen je popolna odsotnost strahu.
U: In česa nas je strah?
M: Ljubezni.
Tukaj nimam kaj za dodati. Vem samo, da se zaradi strahu marsikatere stvari nikoli ne zgodijo, da nas strah omejuje, saj zaradi njega vidimo le eno pot, vse druge pa utonejo v meglo, ki je nastala ravno zaradi strahu. Zaradi strahu, da na drugi poti najdemo ljubezen.
In zato rada sanjam. Ker nevidne sanjske niti v sanjah povezujejo poti, ki so v budnem stanju nepovezane.
Made by: eho.
Neki čuk se nekoč izgubil v času in prostoru iluzij realnosti. Kaj kmalu je staknil bolezen prenatrpanosti z vsemi informacijami, ker je pač za čuka informacij v iluzijah preveč. Ko je mislil, da bo le kmalu našel izhod v svoj svet, se mu je zgodilo nekaj, kar se res lahko zgodi le čukom, ki v sebi še vedno skrivajo misli o lepoti primarnega sveta na veji in so kljub sovražnim iluzijam še vedno v rožicah.
Bilo je tako: Čuk je vedel, da je četrtek, pa vendar je mislil, da je petek. V kurjem svetu iluzij, številk in formul je opravljal veliki preizkus - maturo. Ne vem, od kod je dobil idejo, ki jo je gojil vse do zadnjega, da odgovarja matematiko v petek, da je koncert, ki se zgodi dvakrat na leto in na katerem ni mogel nastopati le zaradi mature v petek, in da je kosilo, ki je bilo vbistvu v petek, bilo na četrtek. Seveda, tri naključja. Za čuka naklučij ni. Kaj neki se je zgodilo tista dva dni, še vedno bega čukove možganske vijuge.
Očitno je le nekaj: čuk se v pretiravanjih z informacijami, ki ga mora vsake toliko časa doživljati v iluzijski realnosti tega sveta, izgubi. Mogoče se bo moral zaradi prevelikih pritiskov iz sveta iluzij bolje prilagoditi, kar pa nujno vzame od njega tudi del čukavosti. Kot pravijo tudi drugi ptiči: svet je pač krut.
Made by: Tyto Alba
Kaj je poltrak, polravnina, polprostor? Itd.?
Vsaka točka razdeli premico na dva poltraka.
Vsaka premica razdeli ravnino na dve polravnini.
Vsaka ravnina razdeli prostor na dva polprostora.
Ena oseba v enem prostoru razdeli čas na dva “polčasa”?
Že že, ampak Jezusa se ne omenja v matematičnih učbenikih.
Ležim na postelji in se razgledujem po sobi. Poleg mene je debel črn zvezek, knjiga ki jo pišem. Pravzaprav, ki je že dolgo nisem pisala. Kje neki naj najdem čas še za to? In pa električni klavir ob mizi. Kdaj sem se nazadnje prav spravila k igranju? Če pa ni časa.
Po drugi strani se zavedam, da čas je, vedno je, če si ga vzameš. Če nekaj zares hočeš, boš to storil in porabil manj časa za druge stvari. Hmm… Kaj pa, če je vse pomembno?
Igram še samo kitaro, pa še to sploh ne tako redno, kot včasih. Zdi se mi celo, da že nekaj časa ne napredujem. Vedno, ko pomislim na to, se spomnim reka. »če ne napreduješ, nazaduješ«.
Kje je vzrok vsemu temu? Največ je kriva šola, v to sem prisiljena. Grozno je misliti, da si v nekaj prisiljen. Človek ima razum, pa mora z njim slediti čredi. In spet in spet neodločeno prevlada moj »razumni« del, češ, treba se je učiti, treba se je posvečati šoli za nadaljnje dobro življenje, torej življenje kure. Ko bi pa lahko delala marsikaj drugega, kar mi je všeč. Zakaaaj?!
Večkrat sem slabe volje zaradi te moje nevolje. Rada bi marsikaj, na koncu pa neodločeno spet in spet dajem prednost šoli in čredi.
Made by: Tyto Alba
Zvezdnato nebo nad nami sploh ni tako nepremično, kot se nam zdi. Pravzaprav nebesni svod kar mrgoli od premikanja, mežikanja, migetanja, dihanja. Ja, vesolje diha z nami. In mi smo zvezde in zvezde so mi in vse je eno in eno je vse. Besedne igre, igre misli. Življenje je igra in vsak je v svojem življenju glavni igralec.
Zvezde, trava, večerna rosa… Navdušenje nad bivajočim in hvaležnost življenju, da ga lahko živim. Popoln dan, ki se ne bi mogel končati popolneje.
Made by: eho.
…green and submarine.
In rumeno sonce
in rdeči mak.
Made by: eho.
Zlata ribica ti obljubi izpolnitev treh želja. Kaj si boš zaželel/-a?
Made by: Athene noctua
