Nedaleč stran raste v bližnjem gozdu eno prav posebno drevo, ki z grčastim deblom in zveriženimi vejami ter bogato krošnjo nakazuje svojo veličastno starost in izkušnje z življenjem.
Na eni izmed vej, ki steguje svoje starikave prste daleč v zrak, lahko vidimo drobno ptičje gnezdo, zgrajeno iz manjših rjavih in z mahom poraslih vejic, v katerem pa se kot na blazini iz ptičjega puha nahaja samo eno ptičje jajce. Ker se jajcu nihče ne približa in ker jajce samo ne kaže nobene aktivnosti, lahko kaj prehitro dobimo vtis, da je jajce prazno ali mrtvo.

A videz lahko marsikdaj vara …

Nekega dne – še samemu Bogu ni jasno, kako se je to pripetilo, saj je tudi njega videz nepremičnosti prevaral – se je na jajčni lupini pojavila majhna razpoka. Prav počasi in previdno, tudi nezaupljivo, je iz razpoke pokukal majhen kljun. Njegov lastnik je sam pri sebi dvomil v varnost svojega početja, a sončna svetloba, ki je grela kljun, ga je mamljivo vabila, naj iz lupine izvije še preostale dele telesa.
Razpoke na jajcu so se širile kot pajčevinast vzorec in po določenem času je ptiču uspelo skozi luknjo pomoliti glavo.

Vendar pa – o, groza – ravno takrat se je nebo stemnilo in pričelo ožemati oblake in debele kaplje so padale na ptičkovo glavo ter ga udarjale kot boksarski udarci in bobnel mu je grom v ušesih, ki bi prenesla le nežne melodije šumenja reke, in veter je pihal s takšno močjo, da je starikavo drevo ječalo od bolečega nagibanja v levo in v desno in naprej in nazaj.

Popolnoma prestrašen in poln obžalovanja za svoje dejanje, ki mu je povzročilo takšen šok in še povečalo nezaupanje v svet, se je ptiček skril nazaj v svojo lupino, preobrnil je jajce, da je zaprl nastalo odprtino in se tako popolnoma zaprl v svojo trdnjavo iz jajčnega oklepa.

. . .

In tako ni spoznal, da po vsakem dežju posije sonce.

. . .

Niti ni spoznal resničnega namena nevihte …

… mavrice.

eho.

Bil je pes in bla je luna.
Mala fsrana vreča buh in brezoka se režeča bula.

Dr se je ko zverina,
v njem se voučja je narava prebudila.
Mogoče pa je le pomlad sadove obrodila
in cucku možgane v cvetje spremenila.

Luna mu ni odgovorla
in sploh se ni za njega zmenla.
Le neslišn smeh tam dol z nebes
na cucka pade kot snežink pozimi ples.

Mu vse buhe že kričijo,
da tuli f prazno čisto za brezveze;
a mrcino ftiša šele sosedof šoln,
ga tresne v bučo
in odpošle med zvezde.

eho.

Saj ne letijo samo ptiči. Tudi ribe letijo. S svojimi krili zamahujejo po vodnih sapicah in plujejo mimo sipin, ki jih ustvari veter med kamni na dnu struge. Tam, v globinah na dnu, je drugi svet. Tudi tam so veje, na katerih sedijo podvodni ptiči. Tudi tam so čuki, ki zvedavo gledajo majhne rakce, ki gomazijo po deblih njihovih dreves. In majhne polžke z mavričnimi hiškami, ki nosijo svoj domek s sabo, kamor koli jih zanesejo njihove sluzaste nožice, skrite pod enobarvnim krilom. In na nebu nad sabo te čuke navdihuje nebesna gladina, kjer sije sonček in po kateri se kotalijo bele ovčke oblakov.

Med vsemi svetovi pa lebdijo pisane race. Lebdijo med svetom vode in svetom neba in svetom kopnega.

Lebdeče race na nebu, le kateri svet je pravi? Svet tišine, svet globine, svet vonja pomladnih cvetlic, svet topline sončnih žarkov, svet dvonožnih kreatur … ali svet nad vsemi temi svetovi? Le kateremu svetu pripadamo?

eho.

Nekoč je veter na svojih sapicah ob vznožje starega hrasta prikotalil drobno seme.

Zataknilo se je med drevesne korenine in obtičalo v temni zemlji, katero je pokrivala preproga smaragdnega mahu. Kaj hitro je seme začelo kaliti in iz njega je zrasla drobna rožica. Ko je bila ta cvetka še čisto mlada, je bil njen cvet svetlo modre barve, kot nebo, kadar se po njem ne kotali noben oblak. Sčasoma pa se je zaradi sence, v kateri je roža rasla, njena prava barva spremenila v temno modro in njeni listi so potemneli, da so postali temni kot mah v mraku.

Nek sončen dan je mimo cvetlice priskakljala hrastova vila. Kot urna veverica bi se bila povzpela na hrast, če ji ne bi pogleda pritegnil moder cvet med zelenim mahom. Ustavila se je in se počasi približala cvetlici. Ta je v neutolažljivi žalosti sklanjala svoje zvončaste liste, da je bilo videti, kot da joče. Njena podoba je v vili vzbudila sočutje in takoj je vedela, kaj žalosti cvetlico. Stegnila je svojo roko in nežno pobožala temno modre liste. In glej! Kjer koli se je njena dlan dotaknila cvetlice, je za sabo pustila bleščeče belo sled svetlobe. Z vsakim novim vilinim dotikom je cvetlica postajala bolj in bolj obdana z belo svetlobo, nakar je zažarela kot majhno sonce.

Zažarelo je sonce v njej.

In njena barva se je začela spreminjati. Njen cvet je postal spet svetlo moder in njeni listi živo zeleni. Dvignila je svojo glavo in se v hvaležnosti zazrla v vilo. Ta ji je vrnila nasmeh in se povzpela na hrast.

Od takrat naprej cvetlice ne žalosti več njen senčen domek in pomanjkanje sončnih žarkov bleščeče krogle tam nekje daleč na nebu, pač pa jo radosti sij lastnega sonca, ki žari v njej.

eho.

Nekoč nekje v času biva ptič, ki se boji biti ptič, čeprav ve, da je ptič. Zaveda se svojih zmogljivosti, svojega porekla, pozna bratce in sestrice ptičke, ki na jadrih svojih kril uspešno krmarijo po zraku, zaveda se, da so njegova krila dovolj močna, da ga obdržijo v zraku …
Ve, da bi znal leteti. Da bi se lahko prepustil nebesnim tokovom in mirno plul po njih brez skrbi, da doživi brodolom (tokovi namreč dobro vejo, katera smer je najboljša za določenega ptička) – vse to in še več bi se zgodilo, če bi ptiček razprl svoja krila in poletel.

Želi si leteti.

A straši ga širina neba. Straši ga sonce s svojimi živimi žarki, straši ga veter s svojo mehko sapico, straši ga nežen dež in bela mavrica. A predvsem ga je strah tega, da ga nebo zavrne. In strah ga je padca, ki bi ga zavrnitev prinesla.

Tako je strah pred padcem močnejši kot želja po letenju in nevidna temina brezna, ki obstaja le v ptičkovih mislih, prevlada nad njegovo željo po tem, da postane tisto, kar v osnovi in v resnici je.

eho.

Nekoč, ko bilo vesolje še mlado in se je svet vrtel v nasprotno smer od današnje, ko je sonce še menjavalo barve mavrice in preizkušalo, katera barva mu najbolj pristoji … takrat so bile še vse gobe iste barve. Zadovoljno in v simbiozi so živele druga z drugo ter z vsemi drugimi živimi bitji na mladem planetu. A ker vso vesolje že od pamtiveka teži h kaosu (odličen primer te vesoljne težnje predstavlja čukovo bivališče; naj se čuk še tako trudi v njem vzpostaviti red in urejenost, nevidne sile mu to vedno znova onemogočijo, kar ga kdaj pa kdaj … malo razburi, a ne preveč, saj je čuk bolj ali manj flegmatik in se torej s temi zadevami ne obremenjuje preko meje minimalne obremenitve), se je tudi to zadovoljno sobivanje gob enake barve razblinilo.
Nekega sončnega dne, ko je bilo sonce lepe rumene barve, skoraj takšno kot dandanes, se je gozdni škrat po imenu Marjan odločil, da si odpočije v senci pod klobukom neke gobe. Izbire pravzaprav ni imel, saj so bile vse gobe iste barve. Torej se je usedel pod prvo na svoji poti. Pripovedoval ji je o dogodivščinah, ki so se mu pripetile, odkar je zapustil svoj dom in se podal na popotovanje po bližnjih in daljnih gozdovih. Goba ga je z veseljem poslušala in kaj kmalu ji je postal škrat všeč. Pomislila je, da se je zaljubila, in zaradi te misli je naša goba zardela. Postala je čudovite rdeče barve, postala je Eva rdečih mušnic. =)
V neposredni bližini škrata in naše Eve je škratovim prigodam prisluškovala druga goba, enake barve kot vse ostale (razen Eve, seveda). Tudi njej je postajal škrat vedno bolj in bolj všeč. Toda ta goba ni zardela, pač pa je, ker je bila izjemno zavistna, da je škrat izbral Evo in ne nje, od same zavisti kar pozelenela.
Zato so torej gobe dandanes različnih barv – rdeče mušnice so rdeče iz ljubezni in zelene iz zavisti.
Ali se kaj podobnega lahko zgodi tudi ljudem?

Made by: eho.

Čuka je nekoč naenkrat prešinilo: ali sploh obstaja kaj takega kot je trenutek? Odgovor se sprva zdi preprost, a ni tako enostavno. Že ko pomislimo nanj, je mimo, izginil je v neskončnem morju trenutkov. V večnosti. Morda pa obstaja le večnost. Da, v določenem obdobju smo na primer na istem mestu. Pa je to vedno isto mesto? Ni, že zaradi bitja srca ne moremo nikoli biti čisto pri miru in tako obstati na enem mestu. Tisti trenutek takoj izgine, če sploh obstaja. Kako bi trenutek sploh opredelili? To ni neka tisočinka sekunde, ampak je mogoče najmanjša enota v krogotoku časa. In zakaj potem kljub vsemu ne bi obstajal? Hm. Ker je nemogoče, če pomislimo, da vzporedno s tem našim svetom obstaja še en, kjer živimo. Podoben, a vendar popolnoma drugačen od tega sveta. Da, to obstaja, nekateri čuki so ta svet že izkusili. Potem trenutek ne more biti, ker ga je nemogoče uvrstiti v dva različna prostora. Potemtakem obstajajo le obdobja v neskončnem času, v večnosti. Toda kako pa je z obdobji? …

Made by: Tyto Alba

V okolici Ptuja (Pobrežje) se je na polju konec prejšnjega tedna pojavil žitni krog. Nekateri trdijo, da so krogi delo človeških rok, drugi pač verjamejo v zunajzemeljske stvaritelje. Pa vendar se oboji motijo. Čuk ne bi bil čuk, če ne bi poskušal poiskati še tretje razlage. Tudi Donnie Darko se strinja z njim: »You can’t just lump everything into two categories. Things aren’t that simple.« In čuk se je torej dokopal do odgovora na vprašalnici kdo in zakaj.
Prvič. NLP je kratica za nevidne lebdeče ptiče. Ker so torej ptiči nevidne barve, jih človeško oko ne zazna. In kasneje pridejo na dan trditve, da se je žitni krog pojavil kar čez noč, pri svetlem namreč nihče ni videl njegovih stvariteljev. Pa saj v tem je ravno bistvo vsega – nevidni lebdeči ptiči pač niso vidni, ne podnevi ne ponoči. V človeški naravi pa je, da se pri ne-razumevanju sveta izgovarja na svoje pomanjkljivosti (slepota v temi).
In drugič. Ker nevidni lebdeči ptiči lebdijo v zraku, jih zaradi nepremičnosti enostavno ni mogoče ločiti od ozadja. Človek namreč organizira svoje zaznave po principu gibanja – elemente, ki se gibljejo v isto smer, zaznava kot celoto. In ker torej nevidni lebdeči ptiči lebdijo, jih človek ne vidi, četudi bi videl nevidno barvo.
Na vprašanje Kdo? smo odgovorili. Sledi še odgovor na vprašanje Zakaj?
Primerjajmo kroga na sliki.

Ali si nista žitni krog in žogica iz risanke Pokemon nekam zelo podobna? Razlike seveda so, a le kako drugače bi lahko nevidni lebdeči ptiči upodobili tribarvni (rdeča, bela, črna) predmet iz svoje priljubljene risanke, ko pa je žito le ene barve?! So pač tvegali, da človeška rasa ne prepozna naslova njihove mojstrovine. In to se je žal uresničilo.
Le čuk je ugotovil resnični pomen žitnega kroga ter njegov vzrok nastanka: nevidni lebdeči ptiči so naveličani ponovitev, želijo si novih delov risanke Pokemon!

Made by: eho.

Čuka privlači vrtnarjenje. Imeti košček svoje zemlje, ga obdelovati, posaditi rastlinice, jim pošiljati pozitivne miselne vibracije … to si čuk želi. In nato z otroškim čudenjem in radostjo opazovati iz zemlje pravkar pognane listke. Plod njegovega truda in čiste ljubezni do mladih bitij.
Čuk na veji si ne more privoščiti vrtička – kdo pa je že videl, da bi vrt obstajal na drevesu? – zato se je odločil, da si posadi lončnice. Pod drevesom je nabral zemljo in jo v lončku daroval dežju, naj jo namoči. Nato so prišla na vrsto semena, ki jih je s posebno skrbnostjo potopil med mokre grude zemlje ter jih kot s perjanico prekril s tanko plastjo prsti. Dejanje zaključeno.
In zdaj se lonček s sedmimi semeni kaže sončku, ta ga greje s svojimi žarki, kaj kmalu pa bodo na svet pokukali drobni listki in prve čukove rožice bodo ugledale luč sveta.

Made by: eho.

Nekoč se je v kurjem gnezdu znašel mladi orlič. Kako je prišel v kurje gnezdo, ve le višja sila, pomembno je to, da so ga njegovi kurji bratci in sestrice z veseljem sprejeli medse. Prav tako jih je za svoje sorodnike sprejel mladi orlič in z njimi je vsak dan veselo zobal zrnje ter brskal po tleh za črvi. Nekega dne pa je med to vsakodnevno dejavnostjo na tleh pred sabo opazil veliko senco. Želel je ugotoviti, komu ta senca pripada, zato se je ozrl v nebo, kjer je na nebeških planjavah tiho drsela mogočna ptica. Njeno lahkotno lebdenje v zraku in razsežnosti so v orliču vzbujale strahospoštovanje. Vzdihujoče se je oziral v nebo in si želel, da bi tudi on bil ta ptica. A ostalo je le pri sanjarjenju. Orlič se ni nikoli zavedel, da on ta ptica tudi je, nikoli ni razprostrl kril in poletel v višine, pač pa je ostal z drugimi kurami na tleh in še naprej zobal zrnje.

Vsi smo orliči – ali pa čuki, kakor koli že – le na nas je, ali bomo poleteli ali ne. Kurji svet nas lahko zavede, da bomo mislili, da smo kure. Ampak nismo. Vsak izmed nas v sebi nosi potenciale, da postane čuk. Od nas pa je odvisno, ali bomo kdaj te svoje lastnosti našli. Zato se začnimo spoznavati, spoznajmo svojo pravo naravo, spoznajmo čuka v sebi.

Made by: eho.

Čukovo bivališče je ponavadi veja. Tu in tam čuk poleti, pogostost letenja pa je odvisna od miselne dejavnosti posameznega čuka. Trenutki letenja so trenutki spoznanja. In čukov najvišji cilj je, da bi ostal v zraku za zmeraj, torej vedel, kar ni mogoče vedeti.

Ali so čuki vedno bili čuki? Že logika nam govori, da, saj se čuk ne more na primer razviti iz kure. Čuk je bil torej vedno čuk, možno pa je, da se tega ni vedno zavedal. Tudi čuk se je moral miselno razvijati.

Ampak če se čuk ni mogel razviti iz kure, se tudi kura ni mogla iz čuka. Sicer pa je kuri grozno pomisliti, da bi se morala vsaj malo odreči udobju, k kateremu teži in ki je že na prvi pogled nezanimivo, vedno ponavljanje istega: prehranjevanje, spanje, potomstvo. Življenja kur so si zelo podobna. Zraven naštetega so dejavnosti kure še neposredno ali posredno povezane z ugodjem – na primer delo, da zasluži za ugodje. Kure res nimajo želje poleteti. Le tu in tam se najde kura, ki se je preoblekla v čuka, kar gre seveda predvsem zaradi koristi. Čeprav je biti čuk zaradi koristi rahlo nesmiselno.

Čuk bo torej vedno bolj ali manj čukast, kura pa kokljasta.

Made by: Tyto Alba.

Nekoč, nedolgo tega, je nek padli čuk posodil svojo knjigo s poezijami prijateljici kuri. S to kuro ga je družil pravzaprav le zelo podoben okus za glasbo, tukaj pa so se skupne točke tudi nehale. Nenazadnje, čuk ni kura in kura ni čuk. (Kurje vrednote so hedonske vrednote, kura teži k ugodju, ki ji ga predstavlja hrana, tekočina, zabava, spolnost… Medtem ko pa čuka privlačijo druge vrednote npr. resnicoljubnost, altruizem, spoznanje, harmonija, zavestno delovanje v svetu avtomatizma…)
Nazaj na temo. Poezija. Med branjem poezije se je kura avtorjeve izpovedi trudila razumeti. In ravno zato, ker je pesmi želela razumeti, jih ni razumela. Poezije namreč ni mogoče razumeti.
Pesmi nastanejo kot odraz nekega trenutnega stanja, v katerem se nahajajo avtorjeve misli, in ker svojih miselnih ali telesnih stanj pogosto ne znamo opisati z omejenim človeškim poimenovanjem za sestavine sveta, se tudi poet pri tvorjenju pesmi ne obremenjuje z razmišljanjem o golem, dobesednem in suhoparnem pomenu neke besede, pač pa se poglobi sam vase, neko besedo se odloči uporabiti, ker ga privlači njena oblika, ali pa morebiti barva, ki jo vidi, ko se mu beseda porodi v mislih, zvok, ki ga sliši, kako plešoč odmeva po miselnih sobanah, ali pa mu beseda obudi spomin na vonj, ki kot nek daljni in pozabljen duh blodi po meglicah njegovega nezavednega.
In ravno zaradi tega pesmi ni potrebno razumeti. Kaj bi uporabljali razum, če pa lahko pesem čutimo, če jo uporabimo kot pripomoček, da iz svoje notranjosti na plano privlečemo svoje pesmi, ki jih sklada naše življenje, a jih zapostavlja ta presneti razum, ki se trudi vsemu pripisati razlago, na to razlago nato nalepiti etiketo in predmet razlage pospraviti v predal, kakor je v predale pospravil že cel svoj omejen svet.
Problem se pojavi, kadar nam življenje ne piše pesmi, pač pa se prepusti označevanju… In ravno zaradi tega je kuram nemogoče razumeti poezijo, saj so kure popredalčkale vse besede in zaprle vse predale, vse povezave med besedami, ki bi pomen besed morebiti povezale tudi z drugimi predeli uma.

Made by: eho.