… sedeli na veji?

eho.

Kot je že bilo rečeno v eni izmed prvih objav, je čukov več vrst. Da obnovimo svoje znanje: obstajajo čuki, ki sedijo na veji, čuki, ki so z veje padli, in čuki, ki so preprosto izginili. To je groba delitev čukov v skupine, čeprav čukov ne moremo popolnoma klasificirati, saj je vsak čuk vrsta zase in zaradi tega bi bila vsaka čista delitev zelo nepregledna in kot taka tudi nesmiselna.
V tej objavi bo govora o čukih, ki sedijo na veji.

Čuk, ki sedi na veji, je prav posebna vrsta čuka. Ker, kot že rečeno, sedi na veji, ima pregled nad okolico. Vidi daleč in z vsakim pogledom si razširja svoja obzorja. Vsaka veja čuku omogoča, da vidi tudi druge, skrite barve narave okoli sebe, saj se zaradi drugega zornega kota (v primerjavi s talno perjadjo) svetloba drugače odbija od predmetov in jim torej daje drugo podobo, ki jo je moč uzreti le z veje. In kadar čuk, ki sedi na veji, pogleda navzdol, se mu v glavi rahlo zavrti, saj se mu tla naenkrat približajo in nato spet oddaljijo. Zazdi se mu, da gleda v mehki, zeleni ocean podrasti in mahov, ki ga s svojo mehkobo linij tako privlači, da si zaželi se potopiti med vse te krivulje. Vsa ta ljubezen do sveta se prenese tudi na njegov sluh in zvok dojema popolnoma drugače kot npr. kokoš (kokoš je bolj prijazna beseda za kuro). Čuk, ki sedi na veji, sliši celo šume kot simfonično melodijo, popolno do zadnje note. In kadar vse utihne … je to najbolj nenavaden zvok, kar ga premore ta svet. Minuta tišine je prav tako čarobna kot večurno ponavljanje ene in iste pesmi.
Obstaja pa nevarnost, da čuk prehitro pade z veje. Ker vsak svoj korak po veji čuti do zadnjega premika, lahko to nanj naredi tako močan vtis, da pozabi, kam stopa. Če torej pade z veje, se pridruži padlim čukom, ki so prav tako kakor on nekoč stopali po veji in so zaradi takšnih ali drugačnih vzrokov z nje padli.
A v vse te čuke se je naselila izkušnja, kako je, kadar sediš na veji. In ta izkušnja nosi v sebi tako dobro kot tudi slabo. Oboje pa se skriva v občutenju sveta. Čuk, ki sedi na veji, občuti tudi tisto, kar je skrito pred čuti talnih bitij in zaradi te vednosti postane čuk zelo žalosten. Zaveda se namreč, da bo slej ko prej padel z veje na tla in začel živeti v iluzijah, za katere so vsi drugi ptiči prepričani, da so resničnost.

Made by: eho.

Track 4

Ta pesem je kot reka. Kot reka valovi, klokota, se za kratek čas ustavi v plitvih tolmunih, a vedno teče dalje…
Pesem kot reka življenja. Kot življenje samo.
S koncem.
A z repeat v neskončno.

Made by: eho.

Naslanjanje na ograjo balkona. Iz sobe je že kako uro slišati isto trominutno pesem. Ponavljanje v neskončnost. Naslanjanje na ograjo. Čuki. Ponavljanje. Razmišlanje o lepoti, o smislu vsega. Repeat, repeat, repeat.

Oblaki so neskončno lepi. Niso samo ene barve, barv je tisoč, neskončno. Zakaj bi jih že radi spoznali kot fizikalno formulo? Vsak zase je poseben, neponovljiv.

In opazovanje pokrajine tam daleč. Nemočne pike, ki jim pravimo avtomobili. Majhne, nebogljene. Hiše, ljudje, avtomobili - vse je nebogljeno, neprimerljivo z lepoto narave. Zeleni travniki, gozd v daljavi. Drevesa so pisana, neverjetno pisana, lepota, ki bi jo lahko nemočen človek opazoval ure in ure. Vse je popolno, človek pa išče nepopolnost s formulami drevesa. Digitalizacija.

Drevo je tudi pod nami, veje se stegujejo vse do nas, kot bi nas vabile k vsej tej popolnosti. Pogledam vrhove vej. Kako je možno, da sem komaj zdaj opazila, da se na rjavi površini že pojavljajo cvetovi? Drevo cveti. Pomlad je. Pomlad, ki je prej nisem opazila. Nisem je odkrila med vsemi formulami človeške civilizacije.

Made by: Tyto Alba.

Čukov je seveda več vrst. Pravzaprav obstaja toliko vrst čukov, kot obstaja čukov, saj je vsak čuk vrsta čuka zase. A v grobem bi lahko čuke razdelili v tri skupine. Obstajajo čuki, ki sedijo na veji, čuki, ki so z veje padli, in čuki, ki so preprosto izginili. V tem sestavku bo govora o tistih, ki so izginili, saj so ti trenutno najaktualnejši. Nek padli čuk se namreč poglablja v svoje sanje in razlage išče v misticizmu, pri tem pa si pomaga tudi z zdravorazumskim mišljenjem, čeprav lahko pod vprašaj postavimo, kaj sploh zdravorazumsko je. Pa o tem kdaj drugič. Vrnimo se na izginule čuke.
O izginulem čuku govorimo, kadar se za njim naenkrat izgubi vsaka sled. To pomeni, da izpuhti v nič, za njim pa ne ostane noben dokaz, da je kdaj koli sploh obstajal, v spomin nam ne pusti niti peresa. Pa vendar čuki nimajo nadnaravnih sposobnosti, da bi kar tako izginjali. Skrivnost se skriva v čukovem odkrivanju absolutnih matematičnih resnic. Ena izmed teh je, da ulomek ni definiran, če v imenovalcu nastopa število 0. Čukova neznosna želja po odgovarjanju na vprašanja, na katera ni odgovora (v tem primeru se vprašanje glasi: kaj dobimo, če nekaj LE delimo z 0?), je kriva za njegovo izginotje. Čuk se je domislil genialne ideje, ki pa ga je žal ugnobila. Delil se je z 0.
In tako je nastala vrsta čukov, ki so izginili.

(Mimo gréde: Kaj pa če izginuli čuki le obstajajo v množici imaginarnih števil??)

Made by: eho.