Metro postaja Porte Dauphine se ponaša z najbolje ohranjenim primerkom vhoda v metro s steklenim okrasnim čelom v stilu art nouveau.

Sprehod od zgoraj omenjene postaje pa do Slavoloka zmage vodi po široki ulici, kjer se na obeh straneh bohotijo prava high-society stanovanja in hiše. Človeku lahko kdaj pa kdaj zastane dih, sploh če je vajen trušča, umazanije, zmede in ogromno-ljudi-na-malem-prostoru-hkrati, saj je vse tako širno, prostorno in … vzvišeno.

Naslednja slika pa prikazuje hiše na Montmartru. Povprečje. =) A maček je pa najboljši.

Made by: eho.

Montmartre je 130m visok grič na severu Pariza, ki je najbolj znan po baziliki Sacré-Coeur. Ime pomeni »hrib mučenikov«, znan pa je postal, ko so se tu začeli zbirati raznorazni umetniki. Malo dlje od trga, kjer rišejo in prodajajo svoje stvaritve, se skriva galerija Salvadorja Dalíja, španskega nadrealista, znanega po simbolističnih slikah in fotografski natančnosti, lahko bi rekli celo prefinjenosti, saj ima vsak motiv v njegovih delih svoj smisel – razlog, zakaj je takšen, kot je, ter zakaj je tam, kjer je.
Poleg slonov s svojimi dolgimi in tenkimi nogami, na katerih prenašajo težo ostalega telesa, smo videli tudi kip Alice (iz čudežne dežele), ki jo je Dalí naslikal tudi na mnogih drugih delih. Alica med vsemi slikami insektov, nerealnih proporcev in tekočih ur ponazarja milino, umirjenost in … na nek način tudi lepoto življenja.

Made by: eho.

Luksemburški vrtovi so prostor, kjer se zbirajo Parižani, kjer se sončijo, pišejo, berejo, igrajo šah, tekajo, sprehajajo mimo nasadov cvetlic, se srečujejo s poznanimi in spoznavajo nove ljudi. V parku je polno kipov, vodnjakov, drevoredov, celo lutkovno gledališče ter teniška igrišča. Vrtove in Luksemburško palačo (kjer je danes senat) je dala zgraditi Marija Medici, žena Henrika IV., oboje pa naj bi bilo podobno njenemu otroškemu domu v Firencah. Vrtovi nudijo prijetno senco (sicer smo mi imeli bolj ali manj oblačno vreme, a med drevesi je prav posebno vzdušje), med pohajkovanjem sem naletela na zanimivo razstavo slik (ki je bila, mimogrede, celo zastonj) in pa na skulpturo rok, ki se v hrepenenju stegujejo nekam proti nebu.

Hrepenijo po nedosegljivem?

Made by: eho.

Stranišča so najboljši pokazatelj stopnje higienske razvitosti neke družbene skupine – bodisi naroda ali pa le povprečnega gosta v neki gostilni. Neka stavba je lahko na zunaj bleščeča in znotraj urejena, a šele stranišče pokaže njeno pravo podobo. Zato vam polagam na srce – ko potujete, uporabite kdaj tako javno stranišče kot tudi kakšno v gostilni ter na turistično priljubljenih destinacijah (muzeji, galerije … ), saj se da srečati res pravo paleto povprečnih, zanimivih, strašljivih, umazanih, poškodovanih itd. stranišč.
Ker se ženska stranišča v trenutkih, ko jih iščem, delijo z nič (za obrazložitev tega klikni tukaj), če pa jih že najdem, pa so prezasedena, grem na moško stranišče. Tako sem med ogledovanjem pravne fakultete obiskala v-tistem-trenutku-meni-najbližje stranišče. Kaj naj rečem … vame žalostno zre školjka brez pokrova, v kotih se nabira umazanija, s stropa svetijo bele neživljenjske luči, ki mi v trgovinah povzročijo vrtoglavico in na nek čudaški način delujejo na moje oči, ki se začnejo premikati druga proti drugi, skratka – videz stranišča je neprivlačen. A vse to pretehta zanimiv grafit na notranji strani vrat. Ko sem ga videla, sem se začela smejati, in le upam lahko, da v tistem trenutku ni bilo nobenega drugega obiskovalca, saj bi se lahko nenadnega smeha iz kabine prestrašil in polulal v hlače. =D

Ta grafit me namreč spominja na leteči iztrebek (čeprav mu ni podoben, a na to kažejo njegova krila in pa sam prostor, kjer je nastal). In nenazadnje … saj res letijo nekaj časa po zraku …
Na kaj pa vas spominja?

Made by: eho.

Pokopališče Père Lachaise je največje pokopališče v mestu (večja so v predmestju), razteza se na območju velikem več kot 40 hektarjev, velja pa za eno najbolj znanih pokopališč na svetu. Tukaj je pokopanih več kot milijon ljudi, a je le okoli 100 000 grobov.
Za sprehod po pokopališču priporočam(o) karto, saj je res ogromno. Mi smo bili brez nje, a smo kljub temu videli tisto, kar smo si najbolj želeli.
Grob Jima Morrisona.

Made by: eho.

Jutri čuki letimo v Pariz.
Upamo na najboljše …
… da se vrnemo v enem kosu.
Srečni in zdravi.
Predvsem v enem kosu, ja.
In ŽIVI.

Nastanjeni smo namreč v tem hostlu. Pa brez heca.

Molite za nas. Vse nam bo prav prišlo.

Made by: eho.