eho.

(C. Fisher)

eho.

A videz lahko marsikdaj vara …

Nekega dne – še samemu Bogu ni jasno, kako se je to pripetilo, saj je tudi njega videz nepremičnosti prevaral – se je na jajčni lupini pojavila majhna razpoka. Prav počasi in previdno, tudi nezaupljivo, je iz razpoke pokukal majhen kljun. Njegov lastnik je sam pri sebi dvomil v varnost svojega početja, a sončna svetloba, ki je grela kljun, ga je mamljivo vabila, naj iz lupine izvije še preostale dele telesa.
Razpoke na jajcu so se širile kot pajčevinast vzorec in po določenem času je ptiču uspelo skozi luknjo pomoliti glavo.

Vendar pa – o, groza – ravno takrat se je nebo stemnilo in pričelo ožemati oblake in debele kaplje so padale na ptičkovo glavo ter ga udarjale kot boksarski udarci in bobnel mu je grom v ušesih, ki bi prenesla le nežne melodije šumenja reke, in veter je pihal s takšno močjo, da je starikavo drevo ječalo od bolečega nagibanja v levo in v desno in naprej in nazaj.

Popolnoma prestrašen in poln obžalovanja za svoje dejanje, ki mu je povzročilo takšen šok in še povečalo nezaupanje v svet, se je ptiček skril nazaj v svojo lupino, preobrnil je jajce, da je zaprl nastalo odprtino in se tako popolnoma zaprl v svojo trdnjavo iz jajčnega oklepa.

. . .

In tako ni spoznal, da po vsakem dežju posije sonce.

. . .

Niti ni spoznal resničnega namena nevihte …

… mavrice.

eho.

To “obvestilo” visi na oglasni deski našega bloka.

eho.

Lahko pa se nahaja tudi izven tega področja.

eho.

Izgleda, da naše stvari izginjajo in se pojavljajo po svoji lastni volji. Ta skrivnostna izginotja poskuša pojasniti kar nekaj teorij.

Ena izmed njih pravi, da postanejo predmeti za kratek hip mikroskopsko majhni, morda veliki le za nekaj atomov, hkrati pa še vedno ohranijo svojo obliko, kakršna je značilna zanje. Tako pomanjšani so nevidni prostemu očesu. Na določenem mestu potem počivajo tako dolgo, dokler se niso ponovno pripravljeni pojaviti v polni velikosti.
Nekateri zagovorniki te teorije trdijo, da v katerem koli danem trenutku naše vesolje okupira milijone majhnih predmetov (primer: po našem vesolju blodi na milijone miniaturnih zoknov, ključev, pisal in podobnih zadevščin).

Druga teorija pravi, da predmeti dejansko za trenutek izginejo. Ta izkušnja bi naj bila podobna tistim, o katerih poročajo ljudje, ki so jih ugrabili nezemljani – za določeno časovno obdobje se enostavno ne spomnijo, kje so se nahajali in kaj so počeli.

Še skrajnejša teorija pa pravi, da naše predmete dejansko ugrabijo nezemljani, ki so enostavno preveč sramežljivi, da bi ugrabili nas osebno, poleg tega pa lahko te ugrabljene predmete sami uporabijo (tudi nezemljani radi nosijo zokne, da jih ne zebe v noge).

Obstaja pa še ena teorija. Ta predvideva, da naši izgubljeni predmeti potujejo v vzporedno vesolje, kjer se naenkrat pojavijo v sobi nekoga drugega, ki ta predmet ravnokar odkrije, zraven pa si misli: »O, poglej, bil je tukaj ves čas.« Ti predmeti se lahko ponovno vrnejo v naše vesolje – takrat pač spet postanejo pogrešani na drugi strani.

Mogoče pa je vse v naših glavah.
Mogoče sami povzročimo, da stvari izginejo.
Mogoče izginejo ravno zato, ker si mislimo, da smo jih izgubili in jih ne najdemo ravno zato, ker jih iščemo.

Mogoče pa smo samo patološko neorganizirani.

eho.

http://www.youtube.com/watch?v=rEkc70ztOrc

Linki:
- original (ne YouTube): The Meatrix I (dosti boljša slika)
- original s slovenskimi podnapisi: The Meatrix I slo.sub
- in še nadaljevanji The Meatrix II in The Meatrix II1/2 (ta del je le “osvežitev” drugega dela)

eho.

eho.

Dr se je ko zverina,
v njem se voučja je narava prebudila.
Mogoče pa je le pomlad sadove obrodila
in cucku možgane v cvetje spremenila.

Luna mu ni odgovorla
in sploh se ni za njega zmenla.
Le neslišn smeh tam dol z nebes
na cucka pade kot snežink pozimi ples.

Mu vse buhe že kričijo,
da tuli f prazno čisto za brezveze;
a mrcino ftiša šele sosedof šoln,
ga tresne v bučo
in odpošle med zvezde.

eho.

Eden je rekel: “Dajmo ga na najvišjo goro,” pa so mu rekli: “Samo tja gor pridejo redki.”
Naslednji je rekel: “Dajmo ga spraviti v morje, da ga bodo povsod videli,” nakar so ugotovili, da je morje včasih valovito in da se v globino ne vidi dobro.
Nato so razmišljali, da bi ga napisali na nebo, pa so ugotovili, da so ustvarili oblake.

Potem so rekli: “Dajmo smisel v vse stvari, da ga bo človek povsod videl. Naj bo stalno v ljudeh, v njihovem srcu, da jih bo srce, ko bodo kaj delali, videli, občutili, storili, opomnilo na smisel in bodi skozi srce lahko videli smisel v drugih stvareh.”

In sedaj je spravljen v vseh stvareh in v našem srcu.

Rečemo mu ljubezen.

eho.

vir